Mleko spremlja človeka od pradavnine, vendar njegova zgodovina ni zgolj zgodovina prehrane. Piero Camporesi v knjigi Poti mleka pokaže, kako je ta na videz vsakdanja tekočina skozi stoletja postala simbol življenja, rodovitnosti, čistosti, moči in celo nadnaravnega. V evropski kulturni zgodovini je bilo mleko povezano z zdravilstvom, religijo, ljudskim izročilom, čarovništvom in predstavami o dolgoživosti, zato njegova zgodba odpira nepričakovane poglede na razvoj evropske civilizacije.
Knjiga je sestavljena iz treh med seboj povezanih esejev:
- Prvi spremlja simbolni in kulturni pomen mleka od Padske nižine do evrazijskih step ter razkriva njegovo mesto v mitologiji, prehrani in ljudskih verovanjih.
- Drugi se posveča prehranskim navadam Francesca Petrarke in pokaže, kako je mogoče skozi vsakdanje prehranske izbire razumeti širše kulturno okolje italijanske renesanse.
- Tretji esej kritično obravnava sodobni mit o sredozemski prehrani ter opozarja, da številne predstave o njej izvirajo iz precej novejšega časa, kot običajno domnevamo.
Camporesi piše na presečišču zgodovine, antropologije, književnosti in kulturnih študij. Njegov slog ni klasično akademski – zgodovinske vire, ljudske pripovedi, literaturo in simboliko prepleta v bogato pripoved, ki spodbuja razmislek o tem, kako hrana oblikuje človekovo identiteto. Prav zaradi te izvirne metode velja za enega najpomembnejših raziskovalcev kulturne zgodovine prehrane v Evropi.
Slovenska izdaja vsebuje prevod Luke Novaka ter obsežno spremno študijo antropologa Bojana Baskarja, ki Camporesijevo delo umesti v širši okvir antropologije hrane in predstavi njegov vpliv na sodobne humanistične raziskave.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- antropologija hrane
- kulturna zgodovina Evrope
- zgodovina prehrane
- italijanska humanistika
- prehranska kultura
✍️ O avtorju:
Piero Camporesi (1926–1997) je bil italijanski literarni zgodovinar, antropolog in dolgoletni profesor italijanske književnosti na Univerzi v Bologni. Svetovni ugled si je pridobil z raziskovanjem vsakdanjega življenja, prehrane, telesa, ljudske kulture in simbolike hrane v evropski zgodovini. Njegova dela, med katerimi so tudi Kruh sanj, Meso brez telesa in Poti mleka, veljajo za klasiko kulturne zgodovine prehrane ter še danes pomembno vplivajo na raziskave antropologije hrane.
Beseda založnika:
Poti mleka je del serije knjig, v katerih se avtor ukvarja z “vitalnimi sokovi”, kot so kri, voda, mleko, vino, čokolada. Piero Camporesi je bil eden vodilnih italijanskih folkloristov, filolog, zgodovinar, antropolog in gastronom iz Romanje, specialist za zgodovino in antropologijo hrane, prehranjevanja, lakote.
Objavil je dolgo vrsto knjig, ki so prevedene v številne jezike. V zadnjem desetletju njegov opus v Italiji pa tudi drugod ponovno odkrivajo in vrednotijo (umrl je leta 1997).
Camporesijevo znanstveno delo je bilo od njegove smrti predmet več znanstvenih konferenc, med katerimi je bila najpomembnejša mednarodna konferenca v Forlìju leta 2008 (prispevki konference so zbrani v Elide Casali, Marcello Soffritti (ur. ), Camporesi nel mondo. L’opera e le traduzioni, Bologna, 2009). Camporesijev dostopen in privlačen slog pisanja mu je omogočil, da je dosegel široko bralstvo, ki v vseh pogledih še naprej raste.
Njegovo delo so komentirali številni mednarodno priznani znanstveniki, kot so Peter Burke, Maurice Aymard in Umberto Eco. Njegovo delo ne drsi v pozabo, temveč ostaja v središču pozornosti strokovnjakov v njegovem polju in še pridobiva na vplivu in relevantnosti. Založba Il Saggiatore je leta 2016 začela izvajati projekt ponovnega izdajanja izbranih Camporesijevih knjig.
V okviru tega projekta je bila ponovno izdana tudi knjiga Poti mleka. To je majhna knjiga, sestavljena iz treh navidezno heterogenih esejev (esej je bil Camporesijev najljubši slog, ki očitno ni zaviral njegovega znanstvenega uspeha). Eseje povezuje motiv mleka kot “živa in vitalna hrana”, “dragocen sok človeške rastline, metaforična varianta krvi”.
V esejih je Camporesi razvil specifično antropološko konceptualizacijo funkcije in pomena mleka v laktofilnih kulturah. Te se raztezajo od skrajnega evropskega zahoda (s poudarkom na Padski nižini) proti severu in vzhodu, vse do Arktike in Daljnega vzhoda, kjer trčijo ob laktofobne kulture.
