Knjiga Andreja in Uroša Perka je ena izmed redkih, ki prihaja med bralce v pravem času. Živimo nemreč v času, ko se med mladimi in starimi povečujejo psihološke težave, s tem pa se logično povečuje potreba po učinkoviti profesionalni pomoči, predvsem psihološki in psihiatrični. Psihično zdravje se zmanjšuje, psihološki problemi, težave in motnje pa se povečujejo.
To se zdi paradoksalno: nedvomno namreč živimo v dobi očitnega napredka psihologije, znanosti, tehnologije, medicine, ekonomije, ekologije in socialnih razmer. A ta sicer nedvomen napredek prinaša rešitve, ki same porajajo še večje probleme. Namesto da bi se sodobni človek znal učinkovito soočiti z izzivi, ne najde pravih izhodov v odnosih z drugimi, v težavah doma, v šoli, pri študiju in na delovnem mestu, še zlasti pa v partnerstvu in družini. Vse bolj je odvisen od nepregledne poplave informacij v svetu pametnih telefonov in socialnih omrežij, ki pa v veliki večini ustvarjajo zmedo, zavajajo in tudi izrecno lažejo ter prikrivajo resnico.
Vsebina knjige je seznanjanje z izdelano in preskušeno socialno-andragoško metodo psihološke pomoči. Psihoterapevtska metoda, o kateri govori knjiga, omogoča utemeljen vpogled v opisane zagate sodobnega človeka, kar je prvi pogoj za učinkovito psihoterapijo. Slovenija ima na področju psihološke pomoči in psihoterapije že kar spoštovanja vredno tradicijo. Iz velikega in včasih kontroverznega nabora psihoterapevtskih usmeritev smo v Sloveniji pridobili skoraj vse v svetu najbolj uveljavljene in uspešne pristope in se izogibali šarlatanskim in drugače problematičnim. To je tudi najbolj prav in najbolj smiselno. Manj pa smo bili pri tem ustvarjalni in manj smo uspeli oblikovati kak svoj pristop, ki bi bil hkrati strokovno utemeljen, učinkovit in izviren.
Pristop, o katerem govori knjiga je prav to.
Iz knjige:
Živa
Ponosna sem na moža in ga zelo spoštujem. Moji občutki z usodo njegovega poslanstva nimajo nič, on pač dela, za kar se je rodil. Na meni je, da te stvari razčistim. Pogovor naju je zbližal in končno sem lahko spregovorila tudi o tem, da se v družini želim izraziti kot ženska in da ne želim ves čas početi »moških« stvari. Pri samih fantih je to precej težko. Želim, da fantje vidijo razliko med moškim in ženskim svetom, da ni nič narobe, če se mama ukvarja s tako »nepomembnimi« stvarmi, kot je dekoracija doma, rožice, ličenje, moda … Ko bi moški vedeli, kako veliko ženski pomeni, da jo samo pobožate po glavi, stisnete k sebi, uščipnete za rit, opazite novo frizuro, nov pulover … Spremeni nam dan, popolnoma.
Bojan
Na živce mi gre, da sem tako nesposoben. Da nimam v življenju še nič narejenega. Težko to prebavim. Na živce mi gre, da sem zadnji vagonček, ki je le utež in je primeren le za odklop. Zadnji bebec v vrsti sem. V razmerju z Majo sem tisti, ki se ga je potrebno znebiti. Sem nepridiprav. Težko mi je biti na takem položaju. Ampak tako je. In iz tega položaja je težko ven priti. Sploh, če te žena na vseh frontah prehiteva. Stalno si v neki senci. Zato nisem prepričan, če je sploh možno, da midva skupaj kaj narediva. Sploh pa sva skupaj, ker sem jaz preveč nesposoben in ne zmorem iti, ona pa, ker je preveč ranjena, da bi videla, kako slabo je v resnici biti z mano. Vse skupaj ne pelje nikamor. Jaz bi moral biti sam in se na lastne noge najprej postaviti in se ne šlepat na druge, ona pa bi tudi v ločitvi mogoče spoznala, da od mene nič nima. V takih situacijah, ko ne vem, kaj bo in kako se bo izšlo in sem zelo negotov glede naju, zelo težko kaj skupnega planiram. Dopust, razne aktivnosti …
O avtorjih:
Dr. Andrej Perko (1952) je doktor psihologije in specialist kliničnopsihološkega svetovanja. Dolga leta je bil koterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, sedaj pa skupaj s sinom Urošem nadaljuje njegovo delo v zavodu Mitikas. Že trideset let vodi terapevtske skupine ljudi s težavami in stiskami po modificirani Rugljevi socialno-andragoški metodi. Svoja spoznanja je objavil v strokovnih člankih in knjigah Samopodoba ljudi v stiski, Družina na križpotju, Otroci alkoholikov in tiranov, Pijan od življenja in Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju. Skupaj z ženo Vereno sta dvajset let življenja v skupnosti dr. Ruglja opisala v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk.
Doc. dr. Uroš Perko (1976) je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo. V Ljubljani je končal športno gimnazijo in se nato posvetil športnemu plezanju. Dosegal je odmevne rezultate in bil v skalnem plezanju eden izmed vodilnih športnih plezalcev v Sloveniji. Po končani karieri se je posvetil študiju in leta 2021 doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. V letu 2016 je vzporedno vpisal študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je specializant geštalt psihoterapije, v Zavodu Mitikas nudi pomoč ljudem v stiski po socialno-andragoški metodi in individualno terapijo po geštalt psihoterapevtskem pristopu. Je avtor odmevne knjige Duševne motnje v športu, večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.
Iz medijev:
