Na glasovni ravnini dajejo značilen slušni vtis kroparskemu govoru zlasti sprednji dolgi naglašeni samoglasniki in a-jevsko barvanje polglasnika ob uvularnem zvočniku /ʀ/ (za ta govor je značilno pogrkovanje) ter dejstvo, da govor ne pozna švapanja. Kroparski govor tudi v svojih oblikoslovnih značilnostih kaže, da spada v gorenjsko narečje: polnopomenske besedne vrste so v monografiji opredeljene tako s svojim pomenom kot skladenjsko vlogo, slovnične besedne vrste pa predvsem s slovničnimi razmerji, ki se z njimi izražajo. Sinhroni predstavitvi pregibnostnih vzorcev samostalnika, pridevnika in glagola sledi še njihovo diahrono pojasnilo. Slovnični opis kroparskega krajevnega govora je ponazorjen z narečnimi besedili kroparskih informantov, monografijo pa zaokroža poglavje o zapisu kroparskega krajevnega govora v literarnem delu.