Toda od kod izvira obsedenost s tem, da sploh smo nekdo? In predvsem, kaj nam vse to pove o svetu, v katerem živimo? V pričujoči knjigi, ki je prvo njegovo delo, prevedeno v slovenščino, Laurent de Sutter predlaga nov odgovor na ta vprašanja, in sicer s pomočjo presenetljivega ovinka, kjer poveže Couéjevo metodo avtosugestije in starodavno rimsko pravo, filozofsko invencijo jaza in kitajsko misel, psihoanalizo in indijsko duhovnost, gledališče in nevrologijo. Kaj pa, če se prav s tem, da postanemo mi sami, podvržemo nadzoru? In kaj, če moramo za to, da bi se lahko uprli pozivu, da postanemo »nekdo«, navsezadnje postati »kar nekdo«?

Odlomek: 

Končati moramo torej s samim sabo, saj je treba končati z vsem, kar sloni na ideji, da naj bi bili nekaj, zato da bi bili bolj prepričani, da nismo nekaj drugega – da ne začnemo tavati zunaj ontoloških količkov, ki zaznamujejo meje politično možnega. Končati moramo z vsemi diskurzi, ki si domišljajo, da nam z dodeljevanjem identitete dodeljujejo neko mesto – in ki si zato, ker so določili mejnike tega mesta, jemljejo pravico, da gredo s policijo nad individue, ki ne bi zdržali na njem, ki se mu ne bi prilagodili, ki se ne bi skladali z njim. Ne, ne bomo dobri delavci, dobri volivci, dobri očetje in dobre matere, dobri sinovi in dobre hčerke. Ne, ne bomo brezhibni predstavniki kategorije, v katero naj bi nas naša identiteta umestila kakor barvno kocko v otroški igri. Če že moramo nekaj biti, naj bo to problem, težava, zadrega ali celo škandal – zrno peska v predobro naoljenem kolesju tistega, kar moramo imenovati natanko menedžment identitete, se pravi celovito upravljanje teles, podrejenih kategorijam istega in lastnega.

Iz medijev:

• Sobotna priloga Dela – 22. 07. 2023