Način, na katerega je E. H. Carr obravnaval t. i. večna vprašanja zgodovinopisja, je davnega 1961 čisto zares napovedal konec militantnega in doktrinarnega pozitivizma v zahodnjaškem zgodovinopisju, čeprav je v resnici še vedno nagovarjal precej ozek krog zgodovinarjev in še ožji krog študentov zgodovine. Predavanja o objektivnosti historične interpretacije, ki so kasneje izšla pod skupnim naslovom Kaj je zgodovina?, so resda predstavljala upor proti stoletni tradiciji, ki je poznala samo "prakticirajoče" zgodovinarje, a širše razprave o statusu historične pripovedi niso sprožila. Sprožila so polemiko z nekaterimi kolegi, ne pa tudi prave samorefleksije vede. Na to je bilo treba počakati do naslednjega desetletja. […] S Carrovo knjigo se torej ni zgodilo nič prelomnega, pač pa se je dokončno spremenil okvir razprave o zgodovinopisju. Vprašanja, ki so predtem preganjala peščico posameznikov, so po pomladi 1961 začela zanimati tudi tiste, ki so vse dotlej verjeli v plemenite sanje, da je zares mogoče poročati o tem, kar se je zgodilo v preteklosti. (Iz spremne besede.)