Monografija pokaže, da so tipični primeri pregovorov po svoji naravi metaforični, tipične uganke pa so po svojem bistvu vaje iz prepoznavanja leksikalnih, največkrat metaforičnih opisov. Ob tem rešuje za humanistiko enega glavnih problemov, to je konstruiranje realnih definicij (genus + specifika), kjer med literarnimi teoretiki in folkloristi ni soglasja niti o definicijah niti o obsegu stvarnosti, ki ga dotični pojem zajema. Avtorica problem premišljeno reši tako, da definicijo zgradi na primeru gradiva, ki je tipično za dani obrazec (gre za pojme tektura, pregovor, uganka, zagovor, molitvica).