V zgoščenem, pogovornem, a nepovršnem jeziku se avtorji sprašujejo o mestu in možnostih posameznih humanističnih ved v današnjem času, se opredeljujejo do svojih uveljavljenih konceptov (Bourdieu: habitus, polje; Chartier: nove bralne prakse; Ginzburg: mikrozgodovina), presegajo meje svojih matičnih disciplin, razkrivajo intelektualne vire svojega dela in se sprašujejo o angažirani vlogi družboslovca in humanističnega znanstvenika v 21. stoletju.

• Bourdieu: “Vsakršen napredek spoznavanja nujnosti je napredek možne svobode”.
• Chartier: “Zgodba postane resnična ravno zato, ker je del fikcije, ker pripada času, ki se je zgodovini kot vedi, kot učenosti izmaknil in se ji še izmika”.
• Ginzburg: (ko opozarja na dva nedavna in povezana pojava): 1. “Zmeraj bolj razširjeno vztrajanje na političnih in moralnih implikacijah spomina” ; 2. “Težnja, da bi zabrisali meje med spominom in zgodovino”.