Pričujoča knjiga, ki je izraz globokega nestrinjanja z dandanes komaj predstavljivo razbohotenim historiografskim rokovnjaštvom, opozarja na to, da slovenski historiografski establishment niti ne pozna koncepcij, na katere se sklicuje. Srednji vek se je v senci njegovih s sposobnostmi povsem nesinhroniziranih ambicij spremenil v ideološki poligon, kjer je re-konstrukcija nekdanje stvarnosti povsem podrejena sedanjostni kapricioznosti. S tem se je lokalni zgodovinarski ceh izključil tudi iz možnost pronicanja v globine od dne do dne bolj vznemirljivih in natančnejših interpretacij nekdanjih stvarnosti oziroma dejanskosti, ki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah sveta razširjajo obzorja vednosti, ter se zapisal zakrnevanju v vsak dan bolj zaprašenem starinoslovju…