Ledene solze

“Če se o posesivnosti ne govori, se zdi, da jo dojemamo kot sprejemljiv način vedenja in čustvovanja. Starš, ki trpi za posesivno motnjo, ravno tako potrebuje ustrezno zdravljenje. Na žalost pa na psihosocialno obravnavo prihajajo samo osebe, ki so žrtve starševske posesivnosti. posesivni ljudje prenesejo na svoje otroke neustrezno čustvovanje, se pravi da žrtve podedujejo patologijo staršev.

Vedno trdim: v nezdravem okolju se ne more izoblikovati zdrava samopodoba. Da bi se oseba ozdravila duševnih motenj, mora najprej prepoznati motnjo posesivnosti pri svojih starših, kar pa ni vselej lahko.
Če žrtev ne ve, da je žrtev, bo mnenja, da takšna kot je, je neustrezna tako za starše kot za okolje in da se mora spremeniti. Drugače ne bo nikoli sprejeta.”

Ksenija Jovanović dipl. psihosoc. svetovalka