Ob zatrjevanju, da je republikanski univerzalizem slep za raso, ostajajo nebelci zaprti v svoje domnevne izvore in nenehno se množijo dejansko rasiziran kategorije, ki na vsakodnevni ravni večinoma napajajo islamofobijo. A kdo od nas bi lahko dvomil, da je nastopil trenutek, ko moramo končno začeti-iz-sebe, in medtem koEvropa blodi z globokim občutkom nelagodja, ker ne ve, kje je v svetu in z njim, postaviti podlago ter utemeljiti nekaj popolnoma novega? Bomo morali s tem namenom pozabiti na Črnca ali pa bomo morali, nasprotno, ohraniti njegovo moč lažnega, njegov jasen, fluiden in kristalen značaj – ta čudni drseči, serialni in gnetljivi, ves čas zakrinkani subjekt, ki je trdno utaborjen na obeh straneh zrcala, vzdolž meje, ob kateri se nenehno giblje? Če naj bi poleg tega sredi te zmede Črnec dejansko preživel tiste, ki so si izmislili, in če bi z enim tistih preobratov, akkršne pozna samo zgodovina, vse podrejeno človeštvo dejansko postalo črnec, kakšne nevarnosti bi torej vsebovalo to postajanje-črnec sveta glede na obljubo splošne enakosti in svobode, kakršno je vso moderno dobo očitno naznanjalo ime Črnec?