Kritično predstavi pisce besedil v seriji Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi ter nastajanje Narodopisja Slovencev (1944, 1952), prve celovite slovenske etnografije, izdane med vojno kot dokaz slovenske identitete proti nemškim zahtevam (Oberkrain, 1942). V zadnjem besedilu podrobno opisuje Sekcijo za ljudske šege in igre na Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je raziskovalka delala več kot 30 let. Kronološko razporejena besedila razkrivajo metodološke okvire in ideološke kontekste etnoloških raziskav od 19. stoletja dalje. Dodatek obravnava delo Frana Saleškega Finžgarja Gostač Matevž (1954), ki opisuje življenje v gorenjski vasi, in vključuje njeno srednješolsko raziskovalno besedilo iz leta 1961 o Novomeški čitalnici, ki že kaže njen zgodnji znanstveni rigor.

Tri monografije, V adventu snubiti (1995), Sledi in podobe izročila (2024), Raziskovanje izročila (2025), in njeni enciklopedični prispevki kažejo na izjemen opus, v katerem se zrcali njen celovit in poglobljen pristop k raziskovanju in ohranjanju slovenskih ljudskih izročil.