Bauman izpelje misel, da obstaja manko utopij – slikanja idealne podobe v (oddaljeno) prihodnost. Namesto k utopijam naj bi se zatekali k nostalgiji ter retrotopijam, kjer gre za slikanje idealnega stanja v preteklost, ki pa je ni bilo. Do tega naj bi prihajalo zaradi štirih dejavnikov, ki so med seboj prepleteni: prvič, zaradi vračanja v »naravno stanje« in »vojne vseh proti vsem« (Hobbes); drugič, zaradi vzpona nacionalizmov/tribalizmov; tretjič, zaradi večanja neenakosti in, četrtič, zaradi individualizacije in atomizacije družbe.

A Bauman vendarle poskuša ohraniti kanček optimizma ter v zaključku naslovi možnost kozmopolitskega humanizma v prihodnosti, ki je pogojen predvsem z gradnjo kozmopolitske zavesti.

O avtorju: 

Zygmunt Bauman (1925–2017) je svetovno znan poljski sociolog in filozof. Od leta 1971 je živel v Veliki Britaniji. Predaval je sociologijo na univerzi v Leedsu, tudi kot zaslužni profesor. Velja za enega največjih sociologov 20. stoletja, v svojih številnih delih se je posvečal vprašanjem moderne, holokavsta, postmodernega konzumerizma in tekoče moderne.