Na razgibanem romanju po nevidnih, skrivnostnih robovih sveta in njegovih zagonetnih in nedoumljivih osredjih druga v drugo prehajajo brezdanje globine in vsenavzoče površine, kar ustvarja svo­jevrsten odprt prostor postanka in pre­misleka.

Tako Odsevi niso zgolj avtor­jeve samotne kontemplacije, temveč se skozi njih pretaka iskrivo povabilo bral­kam in bralcem k poglobitvi v svoje po­ti, kar vodi do uvida, da se v vsakem odsevu, kot v neskončni mreži draguljev boga Indre, zrcali tudi odmev našega bi­vanja.

Tako drobni fragmenti skozi po­potovanja v znane-neznane krajine tke­jo zemljevid hipno-trajnih srečevanj, ki postajajo dom, in pri tem razpirajo mre­žo nepreštevno mnogo razgledišč, ki kljub raznolikosti harmonično sobiva­jo, se zrcalijo drug v drugem in priklicu­jejo minljivost-večnost, jaz-ti, bližnje-daljnje v večno (so)prisotnost – pri tem pa skrbno negujejo svojo zavezanost svetlobi.