Monografija se ukvarja s paremiologijo – delom stavčne frazeologije z žanrskimi značilnostmi pregovorov, rekov, velerizmov in sorodnih paremioloških enot. Predstavlja s sociolingvistično in korpusno raziskavo zamejeno jedro slovenskih paremioloških enot oziroma paremij. Paremiološki minimum – seznam tristotih najbolj poznanih paremioloških enot – je bil do sedaj določen že v vrsti jezikov, vrzel v slovenski frazeologiji delo ne le zapolnjuje, temveč gre še korak dlje. Avtor je paremiološki minimum po slovaškem vzoru s podatki o pogostnosti enot v jezikovnem korpusu nadgradil v paremiološki optimum. V delu sta podrobno predstavljeni sociolingvistična spletna raziskava poznanosti 918 paremioloških enot, izpisanih iz dveh slovarjev ter korpusna raziskava pogostnosti 300 najbolj poznanih izmed njih. Delo prinaša še medjezikovno primerjavo slovenskega in slovaškega paremiološkega optimuma. Predstavljene so tudi oporne točke za nadaljnje raziskave zaledja paremiološkega minimuma ter optimuma, npr. najbolj poznani slovenski antipregovori, ki jim je bilo v slovenskih raziskavah do sedaj posvečeno malo pozornosti. Nazorno je prikazana tudi uporabnost opravljenih raziskav za slovaropisje.