Pod kakšnimi pogoji bi lahko ekologija organizirala politiko okrog sebe, namesto da je še ena množica gibanj med drugimi? Si lahko prizadeva, da bi definirala politično obzorje, kot so ga v drugih obdobjih liberalizem, potem socializmi, neoliberalizem in nazadnje, bolj nedavno, neliberalne in neofašistične stranke, katerih vzpon še kar traja? Se lahko iz družbene zgodovine nauči, kako vzniknejo nova politična gibanja in kako zmagajo v boju za ideje, še preden lahko svoj napredek pretvorijo v stranke in volitve? (1. točka memoranduma.)

Danes je nemogoče reči, da bolj ko se »ekološki razred« »zaveda samega sebe in je ponosen« nase, manj mora specificirati svoje cilje, saj se preprosto staplja z najbolj občutljivo nalogo, kar jih je: poskrbeti za ohranjanje navad dobrega vladanja. Kot trdimo v našem spisu, je žal treba vse postavke v opremi, ki je potrebna za obravnavanje teh različnih tipov ozemeljskih sporov, ustvariti na novo: kaj je država, kaj je ozemlje, kaj pomeni svoboda, kaj je subjekt, kaj je državljan in, kar je najbolj pomembno, kateri razredi smo zmožni hkrati zasnovati vse te fronte. Če je treba o vseh teh vprašanjih razpravljati skupaj, je to zato, ker ekologija vse do današnjih dni korenito spreminja samo vsebino tega, kaj se pričakuje od politike. Ob koncu tega novega medvojnega obdobja »politična ekologija« še bolj kot kdaj koli prej ostaja ime vojnega območja. (Iz pripisa Bruna Latourja k prevodu O nastanku ekološkega razreda.)