V študiji osvetli proces, v katerem so začeli izstopati posamični razlagalci holokavsta in opozori na vlogo, ki jo je pri ovrednotenju pričevanj preživelih taboriščnikov in taboriščnic odigral proces proti Adolfu Eichmannu leta 1961 v Jeruzalemu. Prelomnost procesa proti Eichmannu je po njenem povezana s čedalje pomembnejšo vlogo televizije, ki je omogočila, da so posnetki procesa obšli svet. Pozneje pa igra pomembno vlogo pri širjenju pričevanj o šoi tudi kinematografija.

Avtorica analizira vpliv filmske serije Holokavst in filma Schindlerjev seznam, ki predrugači kolektivne spominske okvire in prispeva k popularizaciji zgodovine holokavsta ter istočasno spodbudi k zbiranju 39.000 pričevanj, ki jih opravi Fundacija Spielberg. Pravici do spomina sledi dolžnost spomina in imperativ pričevanja ustoliči pričevalca kot edinega pravega razlagalca preteklosti.

Avtorica opozori na nevarnost nekritičnega odnosa do pričevanj in na posledice razvrednotenja zgodovinarskega dela.