V publikaciji uvodoma prebiramo o že dolgo znanih dejstvih, da so stari fizično in socialno šibkejši, zato se težje branijo oziroma pobegnejo, obenem so do nasilja manj kritični in ga redkeje prepoznavajo. Stari lahko pojav nasilja v partnerski zvezi doživljajo kot osebni neuspeh, kot sramoto, ga razumejo kot zasebno zadevo. In gotovo jih je strah, da bi zadnja leta preživeli sami, zato težko zberejo pogum, da bi ukrepali.
Raziskave tako po svetu kot doma se večinoma omejujejo na ‘klasične’ oblike nasilja nad starimi in večinsko sicer nakazujejo, da so žrtve partnerskega nasilja med starimi najverjetneje predvsem ženske, povzročitelji moški, da se s starostjo (predvsem po 70. letu starosti) psihično in fizično partnersko nasilje zmanjšujeta, povečuje pa se medgeneracijsko nasilje, da so med starimi bolj zakoreninjeni patriarhalni vzorci in stališča, da so stari manj senzibilni glede partnerskega nasilja in da redkeje poročajo o njem.
A ne gre zanemariti dejstva, da se ob veliki pozornosti, namenjeni nasilju nad ženskami, pojavljajo študije, ki delno relativizirajo stereotipe o pretepanih ženskah in nasilnih moških. Nekatere študije, denimo študija Tolana in drugih iz leta 2006, ugotavljajo, da je enostranskega nasilja v partnerstvih manj kot obojestranskega. Da torej nasilje moškega nad žensko žrtvijo ni edini vzorec partnerskega nasilja. ‘V času objave rezultatov analiz, ki so predstavili prve indikacije, da moški niso bili povzročitelji vsega nasilja v partnerstvih in da so bile tudi nekatere žene nasilne do svojih mož, [so bile] takšne opazke /…/ zavrnjene ali ignorirane s strani večine raziskovalcev,’ je zapisala Irene Hanson Frieze.
Pri nas stari partnerskega nasilja skorajda ne prijavljajo. Podatki o nasilju so maloštevilni in niso zbrani na enem mestu, posamični primeri so zabeleženi na centrih za socialno delo, sodiščih, policiji, v zdravstvenih ustanovah, pri nevladnih organizacijah in na upravnih enotah. Realne slike pojava nimamo, zato žrtve partnerskega nasilja v starosti niso zaščitene in nimajo denimo niti varne hiše, kamor bi se zatekle.
Prof. dr. Tanja Rener o knjigi:
‘Publikacija sintetizira spoznanja raziskovalca Otta Gerdina in strokovnih sodelavcev OPRO, zavoda za aplikativne študije. V razumljivi in jezikovno privlačni obliki razkriva prikrite oblike nasilja med starimi partnerji na področju Ljubljane in identificira nove, za starost specifične oblike partnerskega nasilja ter pojasnjuje vzroke, povode in motivacije zanje. Posebna pozornost je bila namenjena vprašanju sprememb v razmerju moči med partnerjema znotraj življenjskega poteka s fokusom na zadnjem življenjskem obdobju. Rezultati raziskave in ugotovitve s strokovnih posvetov OPRO nakazujejo, da se po upokojitvi, kljub upadu ekonomske in socialne moči moškega, razmerje moči najpogosteje ohranja. Spremembe v razmerju moči so bile povezane s psihosocialnim razvojem osebnosti v starosti in novim razumevanjem, sprejemanjem ter spoštovanjem partnerja. Publikacija Starost ni za mevže prikazuje, da nasilje zaradi specifičnih karakteristik obdobja po upokojitvi prevzema nove in za starost ter spol specifične oblike, vendar je njihova pogostost in resnost odvisna od specifične konstelacije psihosocialnega razvoja oziroma s starostjo pogojene regresije, in povezana z lastnostmi partnerskega odnosa. Drugače rečeno, študija je tudi v mednarodnem merilu izjemna zato, ker je na podlagi empirične evidence pokazala, da starost in s starostjo povezane telesne in duševne spremembe same po sebi ne vodijo v nasilje, če to že prej ni bilo latentno ali manifestno prisotno v partnerskem odnosu.’
Strokovnjaki, katerih prispevki so v knjigi:
- Maca Jogan
- Vesna Švab
- Borut Ošlaj
- Sandra Cico
- Tatjana Arnšek
