Njegova življenjska pot, ki ji je zvesto sledilo literarno in družbeno kritično pisanje, je potekala v večnem dialogu in polemiki s političnimi režimi: od pripadnika fašističnega gibanja je prešel k ostremu antifašizmu in sredi 50 let prejšnjega stoletja k nekakšnemu filokomunizmu. Pot nastajanja in izida knjige je izjemno zanimiva in povedna: Mussolini je njen izid prepovedal, zato jo je Malaparte izdal v eksilu v Franciji, deset let pred italijansko izdajo – po tej, iz leta 1948 je narejen naš prevod. V tej izdaji je tudi Malapartejev uvod z naslovom Svobodi je treba vedno stopiti v bran, sama Tehnika državnega udara pa se najprej distancira od vsakršne primerjave z Machiavellijem, sledi kritična analiza oziroma politična zgodovina prvih desetletij 20. stoletja, ki bi jo lahko označili za zgodovino boja med branilci načela svobode in demokracije –, se pravi parlamentarne – države in med njenimi nasprotniki.