Monografija je plod raziskovalnega dela v okviru projekta Osiroteli predmeti: obravnava vzhodnoazijskih predmetov izven organiziranih zbirateljskih praks v slovenskem prostoru in raziskuje razvoj pahljač ter njihovo funkcijo v japon­ski, kitajski in korejski družbi.

Posveča se tudi vlogi pahljače kot zbirateljskega predmeta, pri čemer se še posebej osredotoča na vzhodnoazijske pahljače v slovenskih muzejih v okviru raziskovanja vzhodnoazijskih zbirk. Analiza in interpretacija vzhodnoazijskih pahljač s konca 19. in z začetka 20. stoletja je opremljena z bogatim slikovnim gradivom.

V šestih poglavjih preučuje pahljače kot del kulturne dediščine in umetnosti, ki odraža kitajske, japonske in korejske tradicije, obrtne tehnike in estetske vrednote različnih zgodovinskih obdobij in kultur, pri čemer nam pomaga pri razumevanju kulturnih praks in običajev preteklosti.