Za današnji čas izjemno pomemben pa je njegov namen, da se z dokumentirano študijo zoperstavi iz konteksta iztrganemu prikazovanju tega časa. Da se zoperstavi »poenostavljeni in nekritični oceni večplastnosti dogajanja na eni in na drugi strani«. Še več, instrumentalizacija te in katerekoli druge preteklosti je bila zanj »nesprejemljive«. Tako v času takoj po vojni, kot v času po 1989, je namreč pogrešal »ljudi, domačine na obeh straneh, njihovo množično odzivanje na splošno in lokalno dogajanje ter njihovo sodelovanje v njem in posledice, tudi negativne, ki so temu sledile«. »Usoda jih je« po njegovem mnenju »v mnogih primerih premetavala z ene na drugo stran, v boju za eno ali drugo vizijo reševanja slovenskih eksistencialnih vprašanj tistega časa in poznejšega razvoja, v krvavi bratomorni boj, ki je dobival oblike in značilnosti državljanske vojne v pogojih okupacije in kolaboracije«. Pri tem ga ni zanimala toliko vojaška plat dogajanja, čeprav na posameznih mestih srečamo dokaj natančne opise spopadov za Ig. Bistveno bolj ga je zanimalo razumevanje in interes za čim bolj celovito predstavitev »vseh notranjih in zunanjih pretresov, telesnih in fizičnih naporov, strahu in groze … ran in smrti«, podobno, kot ga je zanimala usoda posameznih domačij v podkrimskih vaseh.