V knjigi gre za vprašanje oblikovanja in uveljavljanja političnih interesov, za vprašanje starega običaja, metafore družine in telesa, v kateri je vladar vedno oče ali glava, in za razmislek o tezi, da naj bi bili stanovi nekakšen zametek demokracije, četudi je videti, da so bili naklonjeni predvsem konsenzu z vladarjem.

Zgodovina ni nespremenljiva. Je konstrukcija, odvisna od časa. To konstrukcijo oblikujejo spremenljive potrebe po osmišljanju zgodovine, težnje v znanstvenem razvoju, svetovni nazor zgodovinarjev ter politične in družbene razmere, v katerih pišemo o njej. To, da je zgodovina spremenljiva, velja še posebej za raziskovanje stanov. Na raziskovanje stanov so od njegovih začetkov v zgodnjem 19. stoletju bolj kakor na veliko večino zgodovinopisnih področji vplivale interpretacije, utesnjene v nacionalna razlagalna izročila, in zgodovinskopolitične polastitve. Stanovi so namreč omogočali oblikovanje zgodovinskega izročila, ki je podpiralo deželni patriotizem in ustvarjanje nacionalne zavesti. Poleg tega pa ukvarjanje z njimi samodejno vodi tudi do normativnega vrednotenja njihove vloge v procesu državnopolitične modernizacije.

V tem miselnem okviru so stanovi sprva veljali za »težko in okorno klado«, položeno čez pot, ki je čez absolutno in ustavno monarhijo peljala k uspešnemu oblikovanju države. Po drugi svetovni vojni pa so jih raje razumeli kot predstavnike modernega parlamentarizma. Pri raziskovanju stanov razviti analitični kategoriji »absolutizem« in »stanovska država« – nastali sta v ustavnih razpravah v prvem desetletju 19. stoletja – sta imeli velikanski vpliv in sta se presenetljivo dolgo obdržali, saj mnogim raziskovalce še danes rabita kot orientacijski točki.