V monografiji so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov. Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v povsem drugačnem stiku.