Monografija obravnava teologijo reformatorja Primoža Trubarja, s čimer zapolnjuje tako rekoč edino večjo vrzel na področju študij dela našega pomembnega protestantskega pisca. Na Trubarja, kakor ga doživljamo danes, v nacionalni perspektivi, in na njegovo vlogo v 16. stoletju pogleda s teološkega vidika. Posebej se posveti vprašanju virov za Trubarjeva teološka dela in vprašanju njihove izvirnosti. Pri tem analizira predvsem Trubarjeve katekizme, slovenske in nemške uvode k prevodom svetopisemskih besedil in cerkveni red. Na podlagi primerjanja različnih protestantskih teoloških besedil ugotovi, da se je Trubar v tako rekoč vseh pogledih zvesto opiral na Martina Luthra, njegove sodelavce, posebej Brenza, Melanchthona in Dietricha, in wittenberško vejo reformacije. Pri razlaganju Pavlovih pisem je Trubar Luthru sledil v interpretiranju opravičenja, postave, milosti, izvirnega greha, človekove narave, kristologije itn. Pomembnost Trubarjeve teologije tako ni v izvirnosti vsebine ali v nagibanju k cvinglijanstvu, kakor so zatrjevali mnogi starejši raziskovalci, temveč v izvirnosti načina posredovanja utrjenih luteranskih dogem slovenskemu ljudstvu.