[Kojèvova] knjiga je več kakor le Uvod v branje Hegla. To je vstajenje mrtveca, natančneje: razodetje, da Hegel, ta mislec, ki so ga razkrojili, razcefrali, poteptali, izdali, vendarle prebiva v globinah odpadniškega stoletja in ga obvladuje.

Potem ko je Kojève odpredaval svoj seminar o Fenomenologiji duha, je bil Hegel, natančneje, Kojèvov Hegel, za generacijo in še več ozadje, na katerem so mislili, če ni bil že kar obzorje, v katerem so mislili. Celo tisti, ki so naposled pretrgali z eksistencializmom, so se spet sklicevali na Kojèva in ga povzdignili v ikono dvoumnosti pomarksovskih teoretskih in filozofskih praks.

Derrida je polemiziral s Fukuyamo, tako da je bral Kojèva. Najprej je Fukuyamo skrčil na »opombo pod črto« h Kojèvu, potem pa pokazal, da je Kojèvov konec zgodovine vendarle drugačen od Fukuyamove apologije neoliberalnega svetovnega gospostva.

Derrida je za poanto svoje kritike Fukuyame navedel zadnji stavek iz kratkega zapisa, ki ga je Kojève dodal k drugi izdaji Uvoda v branje Hegla in v katerem je po povratku z Japonskega revidiral svoje nekdanje stališče o človeštvu po koncu zgodovine. Kojève je sprva trdil, da je »American way of life«, ki da ga bodo prej ali slej dohiteli tudi Sovjeti in Kitajci, življenjski način človeštva, potem ko je zgodovine konec z vzpostavitvijo heglovske države, v kateri so vsi enaki in zadovoljni, ki je torej »univerzalna in homogena« država. Rešitev je bila nekoliko antiklimaktična, saj je pomenila vrnitev, četudi dialektično, a vendarle vrnitev človeštva v živalskost.

[iz spremne besede Rastka Močnika]