Napoleon je ob priliki rekel: »Štirje sovražni časopisi škodujejo bolj kot 100.000 mož na bojišču«. To je strnjena razlaga dejstva, da so mediji že od nekdaj »temno poželenje« politike. Oblast je vedno želela imeti sebi čim bolj naklonjene časopise, medtem ko je kritiko skušala udušiti z različnimi prijemi. Zlasti je to postalo očitno v drugi polovici 19. stoletja, ko so z višanjem deleža pismenosti, koncem absolutizma in napredovanjem demokracije časopisi postali pomemben dejavnik političnega in družbenega življenja. Ker so vplivali na državljane/volivce in tako posegali v interese političnih akterjev, se je posledično stopnjevalo tudi poseganje v svobodo tiska vsakokratne vlade.
Kakšno je bilo stanje tiskovne svobode na Kranjskem v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, opisuje knjiga dr. Dragana Matića, ki je izšla v založbi Arhiva Republike Slovenije. Temelji na podrobni raziskavi vseh tiskovnih zadev, ki so nastale na območju Deželnega sodišča v Ljubljani v obdobjih 1873–1889 in 1908–1914, ohranjene pa so v fondih SI AS 307 Deželno sodišče v Ljubljani in SI AS 351 Državno tožilstvo v Ljubljani. Velika večina primerov, ki so se ohranili v sodnih ali tožilskih spisih, obravnava zaplembe časopisov, manjši del tožbe, ki so jih zaradi razžalitve časti, storjene z objavami v časopisih, sprožili zasebniki, posamezni primeri pa tudi subjektiven pregon urednikov časopisov.
Knjiga je v prvem delu razprava o tiskovni svobodi na Kranjskem, ki temelji na najodmevnejših primerih časopisnih zaplemb in analizi pravne podlage ter izidov vseh postopkov v obravnavanem obdobju. V drugem delu pa so navedeni izvlečki vseh sodnih in tožilskih spisov (v veliki večini sestavljenih v nemščini in pisani gotici), ki so se nanašali na tiskovne zadeve v omenjenih obdobjih.
Tiskovne zadeve v veliki meri odražajo odnos Slovencev do habsburške monarhije in obratno. Slovenski časopisi so izražali stališča, zahteve in pričakovanja, povezana s slovenskim narodno-političnim položajem, po drugi strani pa je delo pravosodnih organov na tiskovnem področju odraz takratnega odnosa države do Slovencev. Slovenci so prek svojih časopisov državi sporočali, da ne samo da ne izpolnjuje njihovih na ustavi in zakonih temelječih zahtev, pač pa jih zatira, s pomočjo uradniškega aparata in šolstva germanizira ter na njihovih hrbtih zida nemški most do Jadrana.
Država je s številnimi zaplembami časopisov Slovencem dajala vedeti, da je njihova kritika žaljiva in veleizdajalska. Knjiga daje vpogled »od znotraj« oz. »v drobovje« ljubljanskega pravosodja na področju tiskovnih zadev in jasno pokaže, da je državno tožilstvo bilo le podaljšana roka vsakokratne vlade, sodniki pa so bili sicer načeloma neodvisni, vendar, kot se je jasno izkazalo, v veliki večini nemško-liberalno misleči. Vsebina členov kazenskega zakona, na podlagi katerih so se zaplembe vršile, je branila uradnike, vlado, monarha in državno zvezo pred žaljivim zasmehovanjem, neresničnim poročanjem ali sprevračanjem dejstev ter s tem spodbujanjem sovraštva zoper njih. Ti členi pa so bili zapisani tako ohlapno, da se jih je oprijel naziv »kavčuk paragrafi«. Tako je bilo dejansko v prvi fazi policijskim uradnikom, kasneje pa državnim tožilcem in sodnikom, prepuščeno, da na podlagi subjektivne ocene presodijo, kje poteka črta med z ustavo zagotovljeno svobodo kritike in izražanja mnenj ter nedopustnimi kaznivimi dejanji, storjenimi s pomočjo tiska.
Recenzent knjige dr. Marko Zajc je med drugim o knjigi zapisal: »/…/ branje odkriva nesluteno kompleksnost zgodovinskega fenomena cenzure, ki jo lahko razumemo zgolj v skrbno opisanem zgodovinskem kontekstu. To nalogo opravi avtor dela z odliko. /…/ Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice, avtorja dr. Dragana Matića, je obsežno zgodovinsko delo, ki osvetljuje pomembno tematiko, in to ne samo v okviru slovenske akademske historiografije, ampak tudi transnacionalnega zgodovinopisja poznega habsburškega obdobja.«
