Avtor je študijo napisal iz dveh osrednjih vzgibov: prvi je bil demistificirati močno medijsko kampanjo in pokazati njene apologetske namene – kritika totalitarizma je v osnovi instrumentalna in legitimizira neoliberalno ureditev –, drugi vzgib pa je bil razčleniti kompleksnost filozofske in teoretske razprave, ki je ni mogoče reducirati na ideološke cilje liberalizma.
Zgodovinsko zajema študija razlage totalitarizma od formulacije totalne države pri Mussoliniju, Gentilleju in Schmittu, prek teorije totalitarizma, ki so jo pred 2. sv. vojno oblikovali intelektualci v izgnanstvu ob razlagah nacizma (Marcuse, Tillich, Kohn) in kritiki stalinizma (Serge, Aron, Trocki, Hilferding) – koncept totalitarizma je bil takrat ambivalenten, vpliv komunizma kot antifašistične sile se ni omajal ob nemoči liberalnih institucij, da se uprejo fašizmu –, do apologije, ki se je začela s hladno vojno in ciljem diskreditacije komunističnih idej in osvobodilnih gibanj, z izkrivljanjem ključnih zgodovinskih kontekstov, tudi razmišljanja Hannah Arendt, ter z enačenjem komunizma in nacizma, zato da bi bil neoliberalni red videti kot najboljša izbira in celo kot nosilec antifašizma.
Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope (Evropski parlament, 2019) kaže, da razprava o totalitarizmu ni končana, zato je knjiga zelo aktualna – ozavešča nevralgično točko, izvor fašizma in nacizma, ki je v krizi kapitalizma in liberalnih institucij.
To točko zgoščeno razčlenjujeta Rastko Močnik in Maja Breznik v spremni besedi, kjer med drugim poudarjata: »Knjiga prikazuje zgodovino formiranja področja, ki je globoko pogreznjeno v politične boje in s svojimi ideološkimi predpostavkami meče sence celo na raziskave, ki se mu poskušajo izmuzniti. Ta študija je za nameček prišla v času, ko vsepovsod nastajajo avtokratski protototalitarni režimi, zato je toliko pomembneje izostriti konceptualni aparat, s katerim jih bomo analizirali. Traverso meni, da je pojem totalitarnosti vseeno potreben, ker v politologiji označuje zelo specifičen moderni režim, ki ga ni mogoče opisati z drugimi starejšimi pojmi tiranije ali diktature. A hkrati poziva, da se opustijo koncepcije hladne vojne, da se upoštevajo specifike vsakega režima in zgodovinske okoliščine. Ena izmed specifičnosti so razlike v nastanku: v nasprotju s stalinizmom sta fašizem in nacizem ohranjala kontinuiteto kapitalističnega produkcijskega načina, liberalne politične elite so same predale oblast fašizmu oziroma nacizmu, ta režima sta naposled ves čas uživala podporo kapitalističnega razreda. Zato so po Traversu za razumevanje fašizma in nacizma ključne analize obdobja med obema vojnama, ki so jih opravili Herbert Marcuse, Franz Neumann in drugi. Poudarek teh analiz je, da je liberalizem generiral avtoritarno totalno državo, da je med njima nepretrgana kontinuiteta, zato sta fašizem in nacizem samo nova varianta kapitalizma na najbolj razviti stopnji. Paradoks je, da je po zlomu vzhodnega bloka leta 1989 slavil prav liberalizem, ki je nekaj desetletij prej prispeval k nastanku fašizmov. Zato je Traversovo pozivanje k teoretskim zastavitvam v duhu tistih med obema vojnama toliko bolj upravičeno, zlasti v času, ko je ta liberalizem že povsod začel kazati očitne znake protototalitarnih prvin. Hic Rhodus, hic salta!«
