Prvo poglavje razgrne splošne značilnosti naglasa in naglaševanja in ugotavlja, da naglasni sistem bistveno določa zvočno podobo vsakega jezika. Način naglaševanja je značilen in odločilen za zven francoščine, v kateri se mesto končnega naglasa sistematično prekri­va z zaključkom intonacijskega poteka. Spričo tega pojava francoski naglas zveni kot melodično jezikovno sredstvo, ki pomembno prispeva h glasovni prepoznavnosti francoščine. Posebej je obdelano učinkovanje končnega na­glasa in posebnosti naglasne enote, ki jo tako naglaševanje določa.

Poglavje o zgodovini francoskega naglaševanja je nadgrajeno z analizo fonostilis­tičnih in skladenjskih specifik, značilnih za francoščino in zanjo značilno avtomatizirano naglaševanje zadnjega zloga. Tako imenovana oksitonizaci­ja, zgodovinski fonetični proces, v katerem so odpadli vsi ponaglasni zlogi, je na primer razlog, da je francoska nikalnica dvodelna in da so osebni indici je/tu/il obvezni del glagolske oblike.

Izviren dodatek k strukturni analizi francoskega naglasa je razprava o sociolingvističnih implikacijah glasovnih posebnosti francoščine in o posredni vlogi končnega naglasa pri oblikovanju francoske jezikovne politike. Načelo »francoske izjeme« je v marsičem posledica samoumevnih naglasnih specifik in značilne glasovne prepoznavnosti francoščine, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja izgu­bila svoj prestižni mednarodni položaj.