Japonska je na področju ustavnega prava skozi ves svoj zgodovinski razvoj že od samih začetkov iskala svojo pot skozi vnos tujega sveta v svoj nacionalni habitat. Leta 604 n. št. je tako Princ Šotoku s Konstitucijo Sedemnajstih členov vnesel v ustavo in s tem v državo: budizem, konfucianizem in taoizem, vključno s kitajsko pisano besedo. To prvo ustavo zato lahko identificiramo z vdorom kitajske kulture in budizma (Indija) na Japonsko, kjer so dotlej veljala nepisana običajna pravila in verovanja avtohtone japonske religije šintoizma.

Druga ustava je bila napisana v enem najbolj nemirnih obdobij japonske zgodovine, v obdobju Meidži, 1868–1912, ko se je po koncu Šogunata, ki je doživel svoj konec predvsem zaradi podpisov neugodnih mednarodnih pogodb, ki so odprle državo trgovskim ladjam Zahodnega sveta, začel vzpostavljati cesarski absolutizem, pod katerim so se Japonci odločili za drugi zgodovinski vnos tuje kulture, tokrat iz Zahodnega sveta. Eden prvih in najpomembnejših temeljev takšnega prehoda je bila prav ustava, sprejeta leta 1899, s katero je Japonska uvedla nekatere zahodne standarde, ki so se nanašali na upravljanja države in družbe (uvedba prvega parlamentarnega sistema v Aziji). Začelo se je obdobje hitre industrializacije, urbanizacije, pa tudi militarizacije, ki se je zelo hitro prelevila v imperializem svetovnih razsežnosti. Kokutai je bil osnova takšnega preporoda, ki pa v svojem jedru ni imel miru, ampak konfrontacijo dveh različnih civilizacij, dveh različnih svetov.

Temu antagonizmu Vzhoda in Zahoda Japonska ni uspela ubežati, ampak je postajala vse večji talec razlik, ki ji jih ni uspelo odpraviti. Obdobje tako ustvarjenega notranjega neravnovesja se je končalo tragično, saj so Japonci prvič v zgodovini morali podpisati brezpogojno kapitulacijo zavezniškim silam leta 1945. Tako se je poskus vnosa zahodnih meril končal z neuspehom. Američani so prevzeli protektorat nad ekonomsko in duhovno zlomljenim narodom, ki ni mogel spremeniti ustave iz leta 1899, saj so miselno in emocionalno Japonci še vedno ostali v letu 1899. Leta 1946 je nastala nova ustava, ki jo imenujemo »vsiljena ustava«, saj so jo Japonci morali sprejeti pod prisilo. Ustavo pripravijo in zapišejo Američani ter v njej popolnoma odstopijo od temeljev predhodnih dveh ustav.

Zgodovinski pregled triade ustavnega razvoja Japonske na osupljiv način prikaže usoden vpliv na transformacijo japonske družbe. Ustava kot Sveto pismo, ustava kot prelomnica in ustava kot usoda. Če japonska izvorna religija šintoizma nima svetih knjig, bi lahko poleg budizma, kot druge veje “svetih spisov”, opredelili tri ustavne dokumente, ki so deželo vzhajajočega sonca odprli svetu in ji v tisoč štiristo let dolgem časovnem obdobju odvzeli skoraj vse oziroma dodali “skoraj vse”. Ali se je dalo kaj storiti? Nič se ni dalo storiti.