Umetnost skozi teorijo: Historičnomaterialistične analize

Avtor analizo specifičnih estetskih mehanizmov v umetninah povezuje z analizo sočasnih družbenih procesov in prikazuje vzajemno delovanje umetnostne sfere in drugih družbenih področij v različnih zgodovinskih obdobjih; tako pokaže, kako specifično estetsko delovanje umetnin posega v ideološke, politične in ekonomske družbene procese in zgodovinska protislovja.

V ponazorilo navajamo nekaj značilnosti Pantićeve teoretske prakse. Ko, denimo, analizira grško kiparstvo klasične dobe, najprej predstavi razredno sestavo arhaičnega obdobja in razredne boje, ki so pripeljali do polisne ureditve; nadalje analizira razredne boje v polisni družbi in prikaže mesto in vlogo ideoloških praks v teh bojih; šele na tej podlagi se loti klasičnega kiparstva samega. Za teoretizacijo Manetovega larpurlartizma analizira protislovja umetnostnih ideologij tistega časa, jih umesti v protislovja takratne francoske družbene formacije in se prek tega ovinka vrne k Manetovi umetnostni praksi, ki jo analizira skupaj z njenimi estetskimi in širšimi ideološkimi učinki.

Spoznavni predmet, ki ga vzpostavlja Pantićeva teorija, sestavlja več različnih in relativno avtonomnih področij (ekonomska baza, pravno-politična ureditev, ideološka sfera ali »kultura«). Vsaka izmed teh sfer je notranje protislovna, v vsaki poteka množica procesov s posebnimi logikami. Rezultati njihovih trkov, spopadov in povezav so negotovi, začasni in jih ni mogoče predvideti iz poteka nobenega procesa posebej. V to dinamiko posegajo umetnostne prakse, katerih izdelki so tesno povezani z umetnostno ideologijo umetnostnih praktikantov, a jo hkrati tudi močno presegajo. Učinki umetnostnih praks segajo veliko dlje kakor predstave, ki si jih o njih zamišljajo artisti, njihovi kritiki in občinstvo.

Rade Pantić si je torej postavil teoretsko nalogo, da izdela konceptualni aparat, ki bo spoštoval relativno avtonomijo in notranjo protislovnost družbenih sfer, hkrati pa bo omogočal teoretsko dosledno in sklenjeno umestitev umetnostnih praks in njihovih proizvodov v protislovne dinamike družbenih formacij. Preprosto rečeno: Pantićeva teorija neprotislovno konceptualizira protislovnost svojega spoznavnega predmeta.

Pantićeva teorija odpira nova problemska polja v umetnostni zgodovini in prelomno predeluje materialistično problematiko umetnosti in kulture. Če jo bomo znali brati, se bo z njo odprla nova epoha v teoretskem obravnavanju ter praktičnem urejanju kulture in umetnosti.