Pri založbi Studia Humanitatis so prevedli skrajšano izdaje tega dela, ki sistematično in celovito osvetljuje proces uničenja evropskih Judov.

V njej usmeri fokus tako na krvnike kot na žrtve in bystanderse. Zelo podrobno preuči posamezne faze preganjanja in izločitve judovskega prebivalstva iz nemške družbe, proces razlaščanja njegove lastnine, deportacijo Judov v nemška taborišča, oblikovanje in upravljanje getov v rajhu in na območju vzhodnega Protektorata, operacije množičnih usmrtitev, pripravo in organizacijo deportacije ter nastanek in delovanje uničevalnih taborišč.

Njegova obravnava nemške in širše zgodovine se je najprej oprla najprej na sodno gradivo, ki je bilo zbrano na Nürnberškem procesu, v nadaljevanju pa ga je dopolnil z dokumentacijo shranjeno v številnih evropskih arhivih. Izjemen pomen študije je tudi v mapiranju razpoložljivega dokumentarnega gradiva in v metodološkem prijemu, ki ostaja vseskozi v mejah razlage in se ne spušča na raven moralnega obsojanja zločinov.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, kako je bil mogoče uničenje nemških in širše evropskih Judov, Hilberg usmeri zgodovinopisni soj na različna institucionalna telesa, na naciste, elito in članstvo kot tudi na nemško civilno družbo in inteligence, ki so se uprli antisemitizmu, a so ostali povsem neslišni.

Pri obravnavi Judov izpostavi njihovo pasivnost in nesposobnost primernega razumevanja začetnega nacističnega nasilja in poznejšega preganjanja. Njegova osvetlitev nemškega antisemitizma prepričljivo pokaže, kakšno vlogo sta odigrala pri uresničitvi nacistične genocidne politike tako evropski kolaboracionizem kot evropski antisemitizem.