Avtorica zagovarja tezo, da so ponavljajoče se, ritualizirane in performativne prakse, ki so tvorile realnost vojaškega roka v JLA, drastično različnim moškim zagotavljale okvir za skupno življenje, čustvene vezi in uresničevanje političnih idej kolektivnosti, solidarnosti, egalitarizma, izobraževanja in tovarištva.

Knjiga pomembno posega v področje študij socializma, moškosti in totalnih institucij, hkrati pa študije jugoslovanskega socializma umesti med najaktualnejše teoretične razprave o možnostih kolektivne politične imaginacije in delovanja.

Kazalo vsebine:

Zahvale

Uvod Tiha sila, ki ruševinam ne pusti spati
Arhivi in čustva
Socializem skozi prizmo forme
Struktura knjige

1 Zgodovina, zgodbe in njihovi subjekti
Pripovedne niti
Omejene forme, trdoživa čustva, nemirni subjekti

2 Utopija za bodečo žico
Vojaški rok in jugoslovansko državljanstvo
Od heterotopije do utopije
Nenavadni dom utopije

3 Rutina
Učenje
Ponotranjenje
Habituacija

4 Uniforma
V mestih
V vojašnicah

5 Ritual
Zaščitna funkcija ritualizacije

6 Razkroj forme
Raz-uniformirani
Intermezzo Katastrofa

7 Čas potem
Neustrezni
Odvzete biografije
Spoznati, kdo si

8 Forma in življenje
O vojakih in umetnikih
Nemogoča prijateljstva

9 Življenja potem
Rekonstrukcija biografij
Vztrajne nemožnosti: razglednica iz Samarkanda in obisk Žabljaka

Epilog Infrastruktura za čustva

Bibliografija
Imensko in stvarno kazalo