V njej teolog v celoti razkriva svojo predstavo verskega posameznika, nujnost posnemanja Kristusa, da bi bil pravi kristjan, ter možnost odbitka ob soočenju s paradoksom učlovečenja. Delo predstavlja eksplicitno kritiko uveljavljenega reda krščanstva in potrebe po ponovnem uvedenju “krščanskosti” v obstoječ krščanski svet, saj dober del knjige sestavlja kritika verskih mislecev njegovega časa.

Knjiga podrobno obravnava pojme, kot sta “skok vere” (natančneje “skok v vero”) in “posredna komunikacija”. Drugače povedano, Kierkegaard poudarja idejo, da vera v Boga ne more in ne sme biti racionalna v smislu, da ni mogoče nedvoumno dokazati, da Bog obstaja ali da je krščanstvo resnično. Pravzaprav Kierkegaard zavrača idejo, da je mogoče oblikovati sistematično krščansko teologijo. V tem smislu je Kierkegaard (kolikor bi lahko trdili, da si deli svoja stališča s psevdonimom avtorja knjige) delil anti racionalistični stališči Kanta, vplivnega filozofa 18. stoletja.

Ostro se je upiral hegelijanskim poskusom konstrukcije vseobsegajočih metanarativov. Kierkegaard je napadel idejo, ki je bila priljubljena v njegovem času v protestantskih družbah, da postaneš kristjan, če zgolj intelektualno sprejmeš nek sklop navidezno racionalnih dokazov za veljavnost krščanstva. Po Kierkegaardu je to vrh hipokrizije. Trdil je, da so Kristusove besede zgolj zbirka nepovezanih prilik z nejasnimi pomeni, ki se ne prilegajo v skladen sistem. Tudi čudeži, kot je spremenitev vode v vino ali celo vstajenje po njegovem mnenju ne dokazujejo ničesar nedvoumnega, ampak so preprosto orodje za pritegovanje pozornosti k potrebi po odločitvi, na podlagi “skoka vere”, ali verovati ali ne. “Skok v vero” je potreben, ker je Bog, kot transcendenten in “drug”, neznan, in vsaka razodetja človeštvu so lahko le v obliki “posredne komunikacije”.

Zgoraj navedene ideje so imele ogromen vpliv na zahodno kulturo. Ne le da so močno prizadele racionalizem, ki je prevladoval v krščanski teologiji v 19. stoletju, ampak so bile tudi pomembne pri razvoju krščanskega eksistencializma in postmoderenga krščanstva, pa tudi eksistencializma in postmodernizma na splošno.

Iz medijev: 

Janez Markeš: Kako res biti nihče, Delo (28. 05. 2024)