Je tudi politični manifest, ki poziva odgovorne k prekinitvi prakse, s katero zahodni muzeji reproducirajo in opravičujejo krvavo kolonialno zgodovino, ki ji Hicks pripiše razsežnosti svetovne vojne pred prvo svetovno vojno. V knjigi zato natančno oriše dogodke, ki so vodili do berlinske konference v letih 1884 in 1885, ko so si evropske imperialne sile razdelile afriško celino. V izhodišče svojega razpravljanja Hicks postavi brutalen napad na beninsko kraljestvo oziroma mesto Benin (1897), ki je danes v Nigeriji in od koder so britanski kolonialisti pokradli znamenite beninske bronaste artefakte in druge umetnostne spomenike iz slonovine, lesa in brona. Ta brutalni napad, ki se je zgodil že po bruseljski konferenci leta 1874, ko se je Velika Britanija zavzela za »humanizacijo vojne« in za prepoved nepotrebnega trpljenja, je v zgodovino zapisan prav kot nasprotje vseh teh »humanističnih« pobud: to je bil eden od brutalnejših napadov na afriška ljudstva, ki je za seboj pustil uničenje verskih objektov, popolno uničenje mesta, številne žrtve ter divje ropanje neprecenljive materialne kulture. – Red. prof. dr. Roman Kuhar (iz recenzije)
Velik del Hicksove monografije predstavlja antropološka, sociološka, politična in zgodovinska študija evropskega, še posebej britanskega kolonializma v Afriki. Avtor opozarja na problematiko etnografskih in antropoloških muzejev, ki so od zadnje tretjine 19. stoletja zaradi svojega pokroviteljskega odnosa do kultur staroselcev pravzaprav predstavljali orožje za rasistično in kolonialno politiko zahodnih imperijev. […] Ker so naropane oziroma odtujene umetnine in artefakti (»kuriozitete«) pristali v muzejih, te Hicks poimenuje brutish, torej brutalni. Pri tem ne moremo spregledati aluzije na besedo British (britanski), ki se nanaša tudi na najčistejše udejanjenje imperialnega muzeja, Britanski muzej v Londonu. […] Nedvomno gre za pomembno znanstveno monografijo, ki odpira eno od ključnih tem sodobnih, nekoč imperialnih muzejev, ki je istočasno tudi pomembna tema na področju varovanja kulturne dediščine v svetovnem merilu. Izid monografije Brutalni muzeji v slovenščini bo gotovo vzpodbudil razpravo o družbeni in civilizacijski vlogi muzejev nekoč in danes, o kolonizaciji umetnosti in staroselskih kultur, pa tudi o reviziji zgodovine, ki se pojavlja v povezavi z razvojem družbe in trenutno politiko. – Doc. ddr. Mateja Kos Zabel (iz recenzije)
The Brutish Museums (Brutalni muzeji) lahko označimo kot prelomno strokovno in akcijsko knjigo o današnji vlogi muzejev, ki se zavedajo svoje kolonialne zgodovine in želijo odpraviti njene krivične posledice. Pred muzealci in muzealkami je zahteven izziv. Hicks, ki muzeje razume kot orožje, jim daje v roke veliko moči in odgovornosti. Od njih je odvisno, kako ju bodo uporabili. Ali bodo razgradili staro muzejsko lupino, ki ohranja kolonializem in nudi zavetje sumljivim politikam dominantnih nosilcev družbene moči, ali pa se bodo obrnili proti njim? Treba je vedeti, da dekolonizacija muzejev ne zadeva le tistih muzejev, ki hranijo beninsko ali katerokoli nepošteno pridobljeno kulturno dediščino, temveč pomeni zavrnitev katerihkoli nasilnih, krivičnih in nepoštenih politik, za katere muzeji ne smejo biti pralnica vesti. Muzeji so namreč zidaki družbe. – Lilijana Stepančič
O avtorju:
Dan Hicks (1972) je profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustos za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers in sodelavec St Cross Collegea v Oxfordu. Njegovo delo povezuje arheologijo, umetnost, antropologijo, dediščino, materialno kulturo in arhitekturo, da bi, kot pravi sam, aktivno posegalo v današnjo stvarnost. S tem produktivno združuje muzejsko prakso in znanstvena preučevanja. Hicks je eden vodilnih znanstvenikov in kustosov, ki se posvečajo dekolonizacijskim študijam družbene vloge muzejev in restitucije nezakonito pridobljenih muzejskih artefaktov. Je avtor in/ali urednik osmih knjig in pisec številnih znanstvenih člankov ter drugih besedil, sodelavec Society of Antiquaries of London in polnopravni član Chartered Institute for Archaeologists. Leta 2019 je na Univerzi v Oxfordu prejel nagrado Excellence in Teaching.
