V  teološkem raziskovanju Vekoslava Grmiča izstopajo zanimanje za sodobnega človeka, ki ga določajo: sekularizacija, boj za svobodo, boj za človekove pravice, duh demokracije, partnerstvo, pluralizem, mirovna in ekološka gibanja, mednarodna solidarnost in druge.

Nadalje vse večji individualizem, porajanje terorizma, povečana oboroževalna tekma, onesnaževanje okolja, zasvojenost s porabništvom in moralna neobčutljivost.

Potem predstave vernih o Bogu, v katerih ni več revolucionarnega naboja iz Jezusovega govora na gori in govora o poslednji sodbi, zlahka pa se udejanjajo v številnih verskih fanatizmih.

In končno razkorak med dejanskim življenjem, osebno vernostjo ter pretiranim poudarjanjem tradicije, ki vodi v različne fundamentalizme.

Vse te teme so našle domovanje v njegovi teologiji zemeljskih resničnosti. To je angažirani antropološko usmerjeni teologiji, ki v središče postavlja človeka in skuša vzpostavljati dialog med vernimi in neverujočimi/ateisti, med verujočimi in drugače verujočimi ter med teologi in cerkveno institucijo, in odgovarjati na temeljna vprašanja iz konkretne situacije, v kateri se je ta znašel.