Ko katoliška cerkev zagovarja njihova stališča, tudi sama sekularizirani družbi vsiljuje model satisfakcije, in to stvarne, materialne, kot pogoj za dosego narodne sprave. Cerkveno govorjenje o spravi in nujni popravi krivic kot temelju prihodnjega sožitja dokazuje prav to notranjo protislovnost ‘teološkega’ govora o spravi in razgalja pragmatične, že kar banalno prozorne cilje cerkvene politike. Ta politika se ne trudi več, da bi premislila, ali se njena praksa pokriva z danes deklarirano teologijo. Nič pa je ne zanima laična in njeni nazori. Ta pač ni ‘izvoljeno božje ljudstvo’, zato naj bi se bila ‘dolžna’ le laična družba ozirati na cerkev, ne obratno.«

V drugem sklopu prispevkov Slovenski katolicizem in politika izstopata prispevka, posvečena primeru »rdečega« škofa Vekoslava Grmiča in gospodarstveniku Andreju Gosarju oziroma odnosu cerkvenega vrha do njiju, v tretjem delu pa Kovačič Peršin razmišlja o slovenski katoliški cerkvi na razpotju, na katerem bo morala narediti močan rez z dosedanjo prakso.