Navsezadnje je najbolj skrb zbujajoče to, da je pred skoraj tremi desetletji s koncem hladne vojne postalo skoraj nemoderno – celo neprimerno – razpravljati o možnih prihodnostih sveta in še zlasti o obetih kapitalizma.

Kvintet avtorjev se je zbral, da napiše to nenavadno knjigo, ker se na obzorju zarisuje nekaj velikega: strukturna kriza, veliko večja od sedanje velike recesije, ki se utegne za nazaj zdeti samo prolog v obdobje hujših težav in temeljitejših preobrazb.

Immanuel Wallerstein pojasnjuje, zakaj napovedovati zlom kapitalističnega sistema. V naslednjih treh ali štirih desetletjih bodo kapitalisti tega sveta že zasitili globalne trge in ker bodo nanje z vseh strani pritiskali družbeni in ekološki stroški poslovanja, ne bodo več zmogli sprejemati običajnih naožbenih odločitev.

Randall Collins se ukvarja z bolj specifičnim mehanizmom, ki zbuja dvom o tem, da ima kapitalizem prihodnost: s političnimi in z družbenimi posledicami, ki jih bosta čutili dve tretjini izobraženega srednjega razreda, tako na Zahodu kakor globalno, ko bosta postali strukturno brezposelni, ker bo njihova delovna mesta nadomestila informacijska tehnologija.

Craig Calhoun pa, prav nasprotno, trdi, da je reformirani kapitalizem mogoče rešiti. Calhoun razvija misel, glede katere se vsi strinjamo, da kapitalizem ni samo tržna ekonomija, temveč tudi politična. Institucionalni okvir kapitalizma oblikuje politična izbira.

Michael Mann podpira socialdemokratično rešitev za probleme kapitalizma, a hkrati opozarja še na globlje probleme, ki nastajajo zato, ker so viri moči multipli. Poleg kapitalizma to vključuje politiko, vojaško geopolitiko, ideologijo in mnoštvo svetovnih regij. Zaradi take kompleksnosti po Mannovem mnenju prihodnosti kapitalizma ni mogoče napovedati. Najhujša grožnja, ki pa jo je mogoče popolnoma natančno predvideti, je ekološka kriza, ki se bo zaosstrovala vse 21. stoletje.

Pričakovanje, da bo kapitalizem propadel, je bilo v središču uradne ideologije Sovjetske zveze, ki je sama propadla. Toda ali to zagotavlja prihodnost kapitalizma? Georgi Derluguian prikaže, kje je dejanski prostor sovjetskega eksperimenta v večjem okviru svetovne geopolitike, ki je nazadnje povzročila njegovo samouničenje. Pojasni tudi, kako se je Kitajska izognila kolapsu komunizma, hkrati pa postala najnovejši čudež kapitalistične rasti.

Pričujoča knjiga ne govori o scenarijih za sodni dan. V nasprotju s poslovnimi in varnostnimi analitiki, ki napovedujejo kratkoročno prihodnost, tako da spreminjajo variable v obstoječih sistemih, avtorji pravijo, da strogo določeni scenariji niso smiselni. /…/ Prav to, da je naša prihodnost politično nedoločna, nas navdaja z upanjem, da nismo obsojeni na konec. Sistemska kriza rahlja in razbija strukturne omejitve, ki so same dediščina preteklih dilem in institucionalnih odločitev prejšnjih generacij. Vsakdanje poslovanje postaja nevzdržno in v takih zgodovinskih krizah poti peljejo v razne smeri. Kapitalizem je bil hkrati s svojo »ustvarjalno uničevalnostjo« starejših tehnologij in oblik proizvodnje tudi vir neenakosti in propadanja okolja. Resna kriza kapitalizma je lahko možnost, da bi na novo organizirali človeške zadeve na Zemlji tako, da bi bil rezultat večja socialna pravičnost in Zemlja, na kateri je laže živeti.