V obdobju intenzivne industrializacije in infrastrukturnega razvoja je vse večja okoljska ozaveščenost spodbudila številne individualne in instituci­onalne pobude za zaščito naravnega okolja. Pod vplivom naravovarstvenega gibanja severno od Karavank se je kmalu tudi južno od njih razvila lastna okoljska kultura, ki se je izrazila v ustanavljanju različnih društev (planinskih, za zaščito živali, za zaščito rastlin) ter zakonodajnih prizadevanjih. K popu­larizaciji naravi prijaznih vrednot so prispevali tudi botanični vrtovi, okoljska vzgoja in številne objave v takratnih časopisih.

Te raznolike dejavnosti niso zgolj prispevale k zaščiti endemične flore in favne, temveč so okrepile tudi mednarodno prepoznavnost obravnavanega prostora ter njegovo vključenost v vseevropske razprave o varstvu narave.

Kljub geografski obrobnosti je bilo takratno slovensko ozemlje dejaven sooblikovalec transnacionalnih okoljskih gibanj, katerih vpliv je zaznaven še danes.