Knjiga si je naslov izposodila pri Aristotelu in analizira podobo živali v filozofski tradiciji. V naši kulturi je fenomen živalskosti, pa tudi njemu bližnji fenomeni, kot sta revščina in norost, nekakšni negativni zgled za človeško bitje, da se lahko z njimi primerja in tako določi svojo lastno naravo in bistvo. Pri Zgodovini živali ne gre toliko za esej iz filozofske zoologije, ampak raje za poskus filozofske antropologije novega tipa, ki – v nasprotju s klasičnimi, antropocentričnimi antropološkimi nauki – ne naslavlja središča, v katerega se postavljajo ljudje, prepričani o svoji izjemnosti, temveč se obrača k obrobju in mejam človeškega. Avtorica izvleče živalske zgodbe iz velikih del filozofije (Aristotel, Descartes, Hegel, Simondon, Heidegger, Bataille) in književnosti (Kafka, Andrej Platonov) ter analizira te robne primere, kjer vznikajo obrnjene oblike in načini postajanja s čisto posebnimi strategijami vednosti in oblasti.