V knjigi je opisanih petindvajset spomenikov in spominskih obeležij drugi svetovni vojni z vsega sveta: šestnajst jih je v Evropi (avtor je obiskal tudi Spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani), trije so v ZDA, pet v Aziji in eden na Bližnjem vzhodu, v Izraelu.

Živimo v svetu, ki »se spreminja z nezaslišano hitrostjo«, naglo pa se spreminja tudi pogled na preteklost in na to, kaj od te preteklosti ohraniti v »trajnem spominu«. Tako smo na eni strani prav v zadnjih desetletjih priče pravemu valu odstranjevanja starih spomenikov, na drugi pa živahni gradnji novih. Razprave, ki spremljajo rušenje starih in postavljanje novih spomenikov, nazorno razkrivajo zadrege številnih sodobnih družb in narodov v soočanju z zgodovino in iskanju odgovora na vprašanje, katero in kakšno zgodovino sploh ohraniti v spominu.

Keith Lowe je države obravnavanih spomenike obiskal v zadnjih letih, temeljito je preučil, zakaj in v kakšnih okoliščinah so bili postavljeni, opazoval jih je od blizu in daleč – ne le spomenikov samih, temveč tudi ljudi, ki jih obiskujejo – ter se skušal postaviti v kožo tistih, ki jih odobravajo, in onih, ki jim nasprotujejo. Kar najbolj pristno pa si je prizadeval opisati tudi občutke, ki so ga medtem prevevali – bodisi kot zgodovinarja ali pa kot naključnega obiskovalca, turista.

Pri vsakem spomeniku je predstavil čas, v katerem je bil zgrajen, in opisal, kako je bil spomenik sprejet in kaj sporoča oziroma želi sporočiti. Ob vsakem si je poskušal odgovoriti tudi na vprašanje, o čem ti spomeniki ne govorijo ali kaj prikrivajo oziroma poskušajo prikriti.

Vsak med opisanimi spomeniki ima torej zapleten življenjepis in marsikateri pove več o motivih in času postavitve kot pa o preteklosti, na katero naj bi spominjal.

👉  Spomenik izkrcanju Douglasa MacArthurja na filipinskem otoku Leyte predstavlja ameriškega generala kot osvoboditelja jugovzhodne Azije, čeprav je do leta 1944 čakal v Avstraliji, da bo Japonska oslabela, in je prispel na Filipine šele, ko je bila zmaga že zagotovljena.

👉 Japonsko svetišče Jasukuni je posvečeno spominu padlih japonskih vojakov, ne pove pa ničesar o japonski vlogi v vojni in spopadih, v katerih so ti vojaki padli.

👉 V spominskem centru Jad Vašem v Jeruzalemu si je mogoče ogledati nadvse pretresljivo razstavo o holokavstu, toda v muzeju ni niti sledu o Palestincih, pobitih v bojih z Judi v vaseh, ki jih je mogoče videti z balkona muzejskega poslopja.

👉 Leta 2012 so v Londonu odkrili spomenik britanskim letalcem, ki so v zadnjih letih vojne odvrgli na tisoče ton bomb na nemška mesta in povzročili smrt desettisočev nemških civilistov, o žrtvah pa tudi tokrat nič.

👉 Spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani, instalacija, ki naj bi bila posvečena žrtvam, je nehote postala spomenik krivcem. »Njegova praznota je kakor rjuha, vržena čez prizorišče zločina, da skrije pred pogledi nekaj, kar je za večino ljudi preprosto preveč boleče.« Lowu so slovenski kolegi zgodovinarji, ki jih je srečal v Ljubljani, sicer poskušali pojasniti sporočilo spomenika, toda obisk v Hudi jami in podatki o povojnih pobojih so ga še utrdili v prepričanju, da je simbolika spomenika nedorečena in da ničesar ne pove o nadvse tragičnem obdobju bližnje slovenske zgodovine, ki naj bi ga v svarilo in opomin ohranjala v spominu.

Lowe prepričljivo opozarja, kako blizu sta si lahko pri oživljanju spomina na preteklost ter na pretekle junake, žrtve in mučenike težnja po spoštljivem ohranjanju spomina na tragično ali proslavljanja vredno preteklost in manipuliranje z njim.

In obsoja rušenje: »Rušenje spomenikov ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. Dokler spomenik stoji, se je vedno treba z njim soočati, se o njem pogovarjati. Tako nas naši spomeniki kličejo na odgovornost in skrbijo, da nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine – ali na svojo zasužnjenost z njo.«