Kazalo: 

• PRVO PREDAVANJE, 5. novembra 1912

Volja za resnico kot izhodišče antropozofskega prizadevanja. Početje in spoznavanje v duhovnem svetu. Mejno leto 1899 z ozirom na notranji poziv ljudi k duhovnemu življenju. Življenje po smrti v vizijah. Nespremenljivost odnosov do drugih ljudi, Velike umetnine kot razodetja duhovnih resnic. Homer. Michelangelo. Okultizem in umetnost. Duhovno spoznanje in vzajemni odnosi človeka do človeka. Utemeljitev resnične morale za prihodnost. Življenje po smrti. Odvisnost življenja v Merkurjevi sferi od moralnega stanja; v Venerini sferi od religioznih razpoloženj v predhodnem zemeljskem življenju. Misli kot dejstva v duhovnem svetu. Nujnost obračanja nazaj v v fizično telo za popravljanje napačnih misli in izravnavo karme.

• DRUGO PREDAVANJE, 20. novembra 1912

Jaz in Jaz-zavest v življenju med rojstvom in smrtjo. Razvoj Jaz-zavesti pri otroku skozi dotike, trčenja z zunanjim svetom. Postopno uničevanje telesnih ovojev do smrti in njihovo ponovno vzpostavljanje v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom, Življenje po smrti. Razširjanje človeka v planetne sfere. Mesečeva sfera: kamaloka. Merkurjeva sfera: ljudje z moralnimi rezultati svojega življenja kot družabno bitje, z nemoralnimi rezultati kot puščavniki. Venerina sfera: religiozno duševno stanje kot predpostavka združevanja z drugimi bitji. Členitev po religioznih verovanjih in svetovnih nazorih. Sončeva sfera: Razumeti vse duše in vsako veroizpoved kot pogoj razumevanja Misterija na Golgoti. Religiozno-egoistično starih ljudskih in plemenskih religij. Krščanstvo kot vera za vse ljudi. Odnos človeka do Kristusa in Luciferja v Sončevi sferi. Gradnja novega etrskega telesa. Prehod skozi Marsovo, Jupitrovo in Saturnovo sfero. Priprava skozi duhovnoznanstveno razumevanje Misterija na Golgoti.

• TRETJE PREDAVANJE, 3. decembra 1912

Nespremenljivost človeških odnosov do drugih duš po smrti. Tehnika karme. Vpliv živečih na mrtve. Spreminjanje razmer in odnosov umrlih v kamaloki z branjem. Učinkovanje umrlih v fizični svet skozi sfero življenjskih možnosti. Možni rezultati kot izraz učinkovanja duhovnih sil. Svet možnosti kot realna avra sveta; njena povezanost s karmo. Samostojnost duševnih bitij glede telesnega. Povezanost duševnega življenja s Sončevimi in planetarnimi silami. Človek kot pripadnik makrokozmosa. Kristus, veliko Sončevo bitje, ki človeku ponovno da izgubljeni občutek skupne pripadnosti z makrokozmsom. Potrditev okult-nih raziskovalnih rezultatov skozi ustrezno mišljenje o običajnem življenju.

• ČETRTO PREDAVANJE, 10. decembra 1912

Razdirajoči procesi zavestnega budnega dogajanja in procesi po-novnega vzpostavljanja med spanjem v primerjavi z obnavlja-jočimi silami (soma) zvezdnega sveta po smrti. Spanje in smrt s stališča jasnovidne zavesti. Človekova avra v bedenju in spa-nju. Členitev Jaz-avre spečega človeka. Sprememba človekove-ga duševnega razpoloženja v zaporednih kulturnih epohah. Sodoživljanje zvezdnih dogajanj v egipčanski dobi. Spomin na staro gledanje v grško-latinski dobi. Platon in Aristotel. Izginjanje tega spomina in dvig kopernikanizma. Priklic pozabljenih vtisov starih dob skozi duhovno znanost. Preobrazba duhovnih naukov v oživljajoče sile v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom.

• PETO PREDAVANJE, 22. decembra 1912

Delovanje Christiana Rosenkreutza v povezavi s Kristusom in Misterijem na Golgoti. Zemeljsko delovanje Gautame Bude. Njegovo nadaljnje delovanje iz duhovnega sveta v tok razvoja zahodnih dežel. Frančišek Asiški. Misterijski kraji ob Črnem morju v 7., 8. st. Zemeljski in Marsov razvoj. Nazadujoč razvoj Marsa do 16. st. Vpliv nazadujočih sil na dušo Kopernika. Nikolaj Kuzanski. Nevarnost ločitve človeštva v dve kategoriji: v ljudi, ki negujejo le materialno in takšne, ki negujejo le duhovno življenje po vzoru Frančiška Asiškega. Preseganje te nevarnosti s pomočjo Christiana Rosenkreutza: Odposlanstvo Bude na kozmično delovanje na Mars v začetku 17. st. Njegovo odrešilno dejanje kot uvod v nov dvig Marsove kulture.

• ŠESTO PREDAVANJE, 7. januarja 1913

K razumevanju Kristusovega impulza in misterija Svetega Grala. Dodatek nauka o reinkarnaciji in karmi k rožnokrižarskim naukom, je pogojen z odnosi današnjega človeka do sveta. Vprašanje nesmrtnosti. Resnični Jaz in predstavljivi Jaz. Dejavnost Jaza v prvih letih življenja: učenje hoje, govora in mišljenja. Človeška oblika kot dar duhov oblike. Preseganje luciferskih duhov, ki so ljudem predali element težnosti. Vživljanje človeka v svojo obliko. Diferenciacija človeških organov, na primer rok in glave. Razvoj možganov v lemurijski in atlantski dobi. Doživetje predstavljivega Jaza v budnem stanju fizičnega zemeljskega živ-ljenja. Razživetje resničnega Jaza v življenju med smrtjo in po-novnim rojstvom.

• SEDMO PREDAVANJE, 14. januarja 1913

Sedemletni življenjski cikli človeka. Dogodki, ki te periode prekrižajo. Oblikovni princip kot izraz dejavnosti duhov oblike do menjave zob. Zadrževanje rasti kot izraz zaostalih luciferskih duhov oblike. Spremembe v duševnem življenju človeka. Moč posameznih avtoritet v prejšnjih časih. Nastanek in bistvo ‚jav-nega mnenja‘. Pavlov nauk o prvem in višjem Adamu. Pomen Kristusovega impulza za življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Vodenje ljudi k samostojnosti pred in po Misteriju na Golgoti skozi duhove tretje hierarhije. Dejavnost Bude na Marsu kot protiutež vplivu luciferskih bitnosti. Napredovanje človeštva. Osvoboditev od podčloveškega ‚javnega mnenja‘ s krepitvijo človeške notranjosti. Nastop novih duševnih zasnov v kasnejši življenjski dobi človeka.

• OSMO PREDAVANJE, 11. februarja 1913

Kraljestva narave kot spominske predstavee bogov. Človekov spomin. Fizično gledanje sveta v nasprotju z duhovnim opa-zovanjem z vidika spanja. Uničevalni proces v človeškem orga-nizmu kot pogoj njegovega duševnega življenja in njegovega duhovnega razvoja. Življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Človekovo telo kot zunanji svet, Univerzum kot notranjost človeka. Priprava naslednjega zemeljskega obstoja. Urejanje dednih lastnosti iz duhovnega sveta. Duhovno opazovanje ‚nastajajočega‘ človekovega telesa pri jasnovidni budnosti med spanjem, nastajajoče človekovo telo v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom. Odmirajoči proces Zemlje. Duševni razvoj od egipčanske dobe: Sestop od duhovnega k podčutnemu gledanju sveta (moderna fizika). Nevarnost opustelosti življenja v prihodnjih inkarnacijah. Duhovnoznanstveni pojmi in ideje kot notranja življenjska sila naslednje inkarnacije.

• DEVETO PREDAVANJE, 4. marca 1913

Odvisnost upodobitve življenja po smrti od obnašanja in rav-nanja v zemeljskem življenju. Doseganje razumevanja za darove hierarhij v življenju med smrtjo in ponovnim rojstvom s spre-jemom duhovnih idej med zemeljskim življenjem. Posledice pomanjkljivega razumevanja. Človek v življenju po smrti kot sodelavec duhovnih bitnosti, ki v svetu delujejo obnavljajoče ali uničujoče. Misija antropozofije: Premostitev prepada med živečimi in mrtvimi. ‚Branje mrtvim‘. Opis individualnih odno-sov. Preoblikovanje življenja skozi antropozofijo.

• DESETO PREDAVANJE, 1. aprila 1913

Uskladitev med opisom življenja med smrtjo in ponovnim rojstvom v knjigi Teozofija (iz notranjega duševnega vidika) in predstavitve v teh predavanjih (navezava na kozmične odnose). Mesečeva sfera ali čas kamaloke. Merkurjeva sfera: regija duševne svetlobe. Venerina sfera: regija dejavne duševne sile. Sončeva sfera: regija dejanskega duševnega življenja; uveljavitev osvoboditve od zadnje inkarnacije. Marsova sfera: kontinentalno področje dežele duhov; svet praslik fizičnega življenja. Jupitrova sfera: oceansko področje; odcepitev od religioznih ver. Satur-nova sfera: zračno področje. Zvezdno nebo: četrto področje dežele duhov. Spodbujanje zunanjega kulturnega napredka iz zvezdnega vesolja zunaj Saturnove sfere. Spodbujanje notranjega napredovanja človeštva iz Sončevega življenja.