Pri tem je avtor še posebej izpostavil potrebo po spoznanju, da je starost sestavni del procesa staranja in da je le-ta odvisna od tega, kako jo posameznik sprejema. To pa je odvisno od njegovega načina življenja, skrbi za zdrav način življenja in kakovostnega doživljanja samega sebe v procesu staranja v intenzivnem trendu podaljševanja življenje dobe. Prav slednje pa ni fenomen samo slovenske, pač pa tudi globalne evropske družbe. Družba, še posebno oslovenska, se bo morala sprijazniti z dejstvom, da so starostniki v tretjem in tudi četrtem življenjskem obdobju, še vedno vitalni, polni energije, predvsem pa z veliko znanja in sposobnosti ter veščin. Zaradi navedenega bi morali ovreči kar nekaj mitov o starejših, kot : da so vsi stari ljudje enaki, da večina starejših živi v zadovoljujočih ekonomskih, finančnih in bivalnih okoljih; da so starejši slabotni in nebogljeni; da starostniki nimajo družbi (več še) kaj prispevati in da so starostniki za družbo (zgolj in samo še !?) ekonomsko breme. Nastale spremembe v “slovenski starosti” so tako le odsev sprememb okolja in osebnega socialnega položaja starostnika v njem. Navedeno pa starostniki doživljajo kot medsebojno razmerje in odnos med dvema dejavnikoma: med prilagodljivostjo in možnostjo nadzora.

Pred sebo imamo ne samo zanimivo delo, ki v kompleksnosti obravnavanega problema ne zaobide tudi odnosov med starejšimi, družino in svojci, zaposlenimi v domu za starejše in izvajalci vseživljenjskega učenja, temveč gre tudi za delo, ki je lahko pomembno študijsko gradivo za razumevanje in študij načinov obravnave navedene tematike.