Družbene vede so v devetdesetih doživele narativni (tudi biografski, interpretativni) boom. Z narativnim preobratom se je odprlo tudi pomembno polje socialnih raziskav, ki so spodbudile raziskovanje pripovedi (jezik, komunikacijo) v socialnem delu. Namen knjige je predstaviti možnosti, ki jih teorije in metode pripovedništva ponujajo socialnemu delu. V maniri družbenega konstruktivizma avtorica postavi osrednjo tezo, da se socialno delo izgrajuje skozi pripovednost.
Na primerih analize dokumentov – pisnih in ustnih socialnodelavskih poročil – pokaže, kako so socialne delavke in delavci z uporabo avtorskih sredstev (npr. konstrukcije lika, zornega kota, zapleta) v posameznem poročilu konstruirali uporabnikovo (in svojo) realnost. Ena od avtoričinih ugotovitev je, da so življenjske zgodbe strank socialnega dela skoraj praviloma zastavljene na temelju »na-problem-osredotočenih« načinov vednosti in reprezentiranja oseb ter na spregledovanju njihove kompleksnosti.
V knjigi predstavi nekatere inovativne metode socialnega dela, ki dajejo večji poudarek kompleksni in večdimenzionalni zgodbi človeka, ki je pozitivno intonirana in nam človeka predstavi ne le skozi njegove ali njene problematične plati.
O avtorici:
Dr. Mojca Urek (1966) je izredna profesorica na Fakulteti za socialno Univerze v Ljubljani, kjer od leta 1992 raziskuje in poučuje na področjih narativnih pristopov v socialnem delu duševnega zdravja, dezinstitucionalizacije, nasilja na podlagi spola in LGBT+. Bila je nacionalna koordinatorka petih evropskih raziskovalnih projektov. Je avtorica monografije Zgodbe na delu in soavtorica šestih drugih monografij.
“Zgodbe so me navduševale že od malega. Najboljši živi vir je bil moj oče. Rad je pripovedoval vsakdanje zgodbe iz svojega otroštva v Kapelah, kjer je odraščal. Govoril je o sebi, o svojem bratu, o svoji materi, očetu, o sosedih, o vrstnicah in vrstnikih. Ene in iste zgodbe je povedal tako rekoč neštetokrat, skoraj vsakokrat, ko sem ga prosila. Redko se je zgodilo, da se mu ne bi ljubilo povedati vsaj ene zgodbe. Navadno to niso bile zgodbe »velikega formata«, kakor na primer tista herojska, kako je njegov oče s kolegom zbežal iz starojugoslovanske vojske, tik preden se je začela vojna, pa še celo te zgodbe so vsebovale toliko vsakdanjih človeških podrobnosti, da se je vsaka velika ideja v njih porazgubila. Moj oče je bil mojster in ljubitelj pripovedovanja »malih zgodb«. Na zalogi je imel zgodbe iz osnovne šole, s paše, iz časov pregnanstva v Šleziji, kjer je, takrat sedemletni deček, s svojo družino in sovaščani prebil drugo svetovno vojno, in veliko drugih. To so bile zgodbe o solidarnosti in izdajah med vrstniki, o krivičnih in zasluženih kaznih, o otroški objestnosti, o otroškem strahu pred neznanim, o otroški prizadetosti, o prijateljstvu z odraslimi, o čudaštvih ljudi, ki se jih je bal, o laganju, o pogumu, o zamerah. Zgodbe so bile stvarne, navadne, vsakdanje; opisi značajev likov, ki so v njih nastopali, pa niso bili pretirano otroško prirejeni ali poenostavljeni zgolj na pozitivne in negativne lastnosti. Z drugimi besedami, povedal je tako, kot je res bilo.”
