“V njej se kaže kot prvinski zagovornik narave, saj pred nas spet v prekrasnem, kondenziranem jeziku, ki ne dopušča počitka in hkrati vrača prav toliko, kolikor smo pripravljeni vložiti, polaga teze, da je naloga naravovarstvenikov ohranitev divje in samosvoje, ne pa s strani človeka že kultivirane narave.” – Samo Rugelj, Bukla, november 2006

Iztok Geister o knjigi:

Klavžar, ki je iz naših krajev izginil v srednjem veku, se je zdaj spet pojavil kot umetno vzgojena žival. Domači vrabec se je v urbanem okolju človeku prilagodil do te mere, da z mize pobira drobtinice, vendar se ne pusti prijeti. Čeprav kulturni slednik, je zadržal svojo divjo naravo. Kot vedenjski spaček klavžar tega ne zmore. Nauk te zgodbe je jasen: odločitev ni bila prepuščena naravi. Da bi klavžar lahko spet zaživel kot divja žival, mora zbrati dovolj poguma, da se bo bal človeka. To dopustiti, je naša kulturna dolžnost.

Zagovorništvo narave, zamisel, na kateri gradim svoj pogled na človekov odnos do narave, se v tem eseju o naravnovarstveni etiki izkaže kot olajšanje kulturne bolečine. Na osebni ravni tako, da ne silimo nazaj k naravi, na družbeni ravni pa ne tako, kot mislijo naravovarstveniki, da moramo z njo tržno upravljati. Prepustiti jo moramo njenemu lastnemu gospodarstvu, ki je zgrajeno tako, da se neprestano ruši in znova gradi. Iz strahu pred vremenskimi ujmami se krepi zaupanje v naravo in menda ne mislimo, da je spremembam v naravi mogoče nasprotovati. Ključno je to, da se zavedamo, da medvedu smrdimo.