Prvo dnevno zavetišče za otroke v Ljubljani, pri šentflorjanski cerkvi na Gornjem trgu, je bilo ustanovljeno leta 1834 . V ZAL na srečo hranijo dokumente o tem. Dopisovanje z oblastmi na Dunaju o ustanovitvi zavetišča, vabila na dobrodelne plese v maskah, ki so jih prirejali v Reduti, seznami prvih otrok v zavetišču, dopis o daru avstrijskega cesarja Ferdinanda I., ki je zavetišču namenil 300 goldinarjev … To so nekateri dokumenti, ki sestavljajo fond prvega vrtca na Kranjskem.

Žal nato nimajo ohranjenih fondov vrtcev, ki so v Ljubljani delovali do konca druge svetovne vojne. Nekaj podrobnosti o njihovem delovanju lahko razberemo iz gradiva, ki ga hranijo v fondih uprave in sociale.

V zadnjih desetih letih pa je ljubljanska enota arhiva v varstvo sprejela okoli 30 fondov vrtcev iz osrednje Slovenije, od tega 24 ljubljanskih. Bogastvo dokumentov, nastalih po drugi svetovni vojni, kaže, kako so se Ljubljančani lotili graditve nove družbe, v kateri je imela skrb za otroke upravičeno velik pomen. Prevzeta dokumentacija izpričuje na ravni posameznih predšolskih ustanov oblikovanje, združevanje in razdruževanje vrtcev pod vplivom socialističnega razvoja družbe, hkrati pa organizacijo vzgoje, varstva in skrbi za skladen vsestranski psihofizični razvoj predšolskih otrok.

Razstava in pričujoča publikacija sta ogledalo časa – kažeta odrekanje in vztrajnost, iznajdljivost in solidarnost ljudi, da so dosegli, kar imamo danes za samoumevno. In kar nam počasi – košček za koščkom – polzi med prsti v izgubo.

Iz predgovora avtorice, mag. Hane Habjan.