Dolga pot domov je pretresljiva pripoved o življenju Gabrijele Tavčar, pogumnega mladega dekleta, ki je odraščalo v času fašizma in se srčno borilo za slovenski jezik ter svojo narodno identiteto. Med drugo svetovno vojno je bila odpeljana v nemško taborišče v Regensburg, kjer je prestajala težke preizkušnje, a ohranila upanje in notranjo moč. Svoje izkušnje je zapisovala v majhen karirasti zvezek.

Hčerka Nadja Hvala je zvezek odkrila šele po materini smrti. V njem je mlada Gabrijela natančno opisala tudi svojo dolgo in naporno pot iz taborišča domov – ganljiv zapis, ki s svojo iskrenostjo in življenjsko močjo nagovarja bralce vseh generacij. Poleg pričevanj je Gabrijela pisala tudi pesmi, v katerih je izražala svojo bolečino, hrepenenje in neomajno vero v prihodnost.

Na podlagi pripovedovanja hčerke Nadje, ohranjenih pisem, pesmi, fotografij in osebnih spominov je zgodbo v literarno obliko stkala in uredila knjižničarka Marija Umek. Na osnovi fotografskega gradiva je pripravila tudi istoimensko odmevno razstavo. Spremno besedo h knjigi je napisala zgodovinarka Ivanka Uršič, ki je zgodbo umestila v širši zgodovinski kontekst časa.

Knjiga ni le zgodovinski dokument, temveč ganljiv poklon pogumu, vztrajnosti in ljubezni do domačega jezika. Je dragoceno pričevanje o času, ki ne sme v pozabo, ter opomin, kako pomembno je ohranjati spomin na osebne zgodbe, ki sooblikujejo našo skupno zgodovino.

Izsek iz spominov Gabrijele Tavčar:

“Ne morem jesti, nič ne morem! Težko hodim, boli me noga. A moram, da nas ne ujamejo. Stalno so nam za petami. Grozne dneve preživljamo, nikoli si nisem mislila, da bom doživela kaj takega. Da bom zmogla.”

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• zgodovinska pričevanja iz obdobja druge svetovne vojne
• osebne zgodbe preživelih in deportiranih
• življenjske zgodbe o identiteti in boju za jezik
• kratke zgodbe in spomini iz fašističnega obdobja