Vseh teh pomembnih razlik večinoma esencialistična kategorija »homoseksualnosti« ne zajame. Knjiga se v svoji analizi opre na izjemno široko zajete primarne vire ki vključujejo poezijo sanjske priročnike biografske in popotniške zapise medicinska verska in pravna besedila itn. in pokaže na neustreznost anahronističnega in univerzalističnega razumevanja homoseksualnosti kot nečesa brezčasnega in samoumevnega.

Avtor natančno razločuje med različnimi kategorijami občutenja izražanja in vedenja ter s svojo temeljitostjo in sistematičnostjo zapolnjuje mnoge vrzeli v razumevanju istospolnih odnosov v zgodnjem novem veku v arabsko-islamskem svetu zato je njegova razprava pomemben prispevek k poznavanju arabsko-islamske književnosti kulture družbe intelektualne zgodovine zgodovine spolnosti pa tudi zgodovine in teologije islama ter religioznega obravnavanja spolnosti nasploh.

O avtorju:

Khaled El-Rouayheb je leta 2003 doktoriral na Univerzi v Cambridgeu kjer je bil med letoma 2003 in 2006 tudi postdoktorski raziskovalec. Zdaj je izredni profesor na Oddelku za bližnjevzhodne jezike in civilizacije na Univerzi Harvard.

Odlomek:

Koncept moške homoseksualnosti na arabsko-islamskem Bližnjem vzhodu v zgodnjem osmanskem obdobju ni obstajal. Nobenega avtohtonega koncepta ni bilo ki bi označeval vse in obenem le tiste moške ki jih spolno privlačijo pripadniki njihovega lastnega spola ne pa ženske. Razlike ki jih koncept homoseksualnosti zanemarja so se takrat zdele zelo pomembne: med aktivnim in pasivnim partnerjem med strastno a čisto ljubeznijo in telesno pohoto med dopustnimi in prepovedanimi seksualnimi dejanji. Vsaka razlika je bila v določenem kulturnem toku središčnega pomena. Eden od vplivnih tokov je spolni odnos opisoval kot polarizirajoče dejanje v katerem dominanten »moški« penetrirajoči partner vzpostavi prevlado nad podrejeno »žensko« penetrirano partnerko. Aktiven in pasiven sodomit sta bila torej povezana z nasprotujočima si stranema temeljne dihotomije med spoloma. S tega stališča je bil penetrirani moški onečaščen in stigmatiziran saj mu je bila dodeljena ženska vloga penetrirajoči pa ne. Drugi kulturni tok je idealiziral ljubezen moškega do lepih žensk in mladeničev ter ta pojav implicitno ali izrecno ločeval od nečistovanja in sodomije ki ju je obsojalo versko pravo. Platonsko ljubezen do človeške lepote so cenili kot del širšega ideala prefinjene rahločutnosti ali pa kot enega od načinov ljubezni do vseprisotnega in neskončno lepega Boga. Versko-pravniški tok pa se je usmerjal izključno na dejanja ter zanemarjal želje in nagnjenja. Seksualna dejanja med moškimi so bila del splošne kategorije nedovoljenega spolnega občevanja. Nobenega enotnega pravnega koncepta ni bilo ki bi zajel vse oblike homoseksualnega občevanja in prav tako ni bilo nikakršne enotne kazni. Analni spolni odnos je bil hujši greh kot recimo medstegensko občevanje strastno poljubljanje ali božanje. V resnici so zadnja tri dejanja veljala za manj resna od nekaterih oblik heteroseksualnega občevanja. Zaljubljanje v najstniškega mladeniča in izražanje te ljubezni v poeziji nista bila kazniva prekrška in pomembno število islamskih učenjakov čeprav ne vsi je zatrjevalo da takšno vedenje sploh ni sporno.