Kakšen pogled na posledice vojne bo nekoč izpričal deček Anatolij, ki so ga z območja vojne vihre prepeljali v Rusijo, češ, da so ga pred »neonacisti« rešili kot vojno siroto? Kaj bo nekoč o stanju zadev povedala deklica Oksana, ki se je z babico in mamo zaradi smrtne nevarnosti morala umakniti in je ena od številnih v reki ukrajinskih beguncev, ki so morali v obupu zapustiti dom na jugovzhodu države? Koliko desetletij bo potrebno, da bi odnosi med narodoma in državama z dva tisoč kilometri skupne meje lahko spet spominjali na obliko sobivanja? Je to sploh mogoče?
Nekdanji ameriški državni sekretar James Baker, ki je svojčas nasprotoval slovenski samostojnosti, je po razpadu Sovjetske zveze dejal, da so Američani brez izstreljenega naboja dobili, za kar so si prizadevali dolga desetletja od začetka hladne vojne.
Za ruskega predsednika Putina je bil kolaps nekdanje sovjetske države petnajstih zveznih republik največja geopolitična katastrofa prejšnjega stoletja in vse od začetka svoje, zdaj že 23-letne vladavine te ocene ni spremenil. Nasprotno; kot izgovor pred Natovo širitvijo do zahodnih ruskih meja je sprožil »preventivno« vojno, s katero uničuje vse, kar spominja na ukrajinsko kulturo in njeno samobitnost. Tudi zato je spopad za Ukrajino geopolitično prizorišče merjenja moči med ZDA (Nato) in Rusijo.
Medij o knjigi:
“Tkanje, ki ga tke Miha Lampreht v Kratki zgodovini vojne v Ukrajini, je večplastno: med dostopnimi dejstvi oziroma faktografijo, ki se je ne bo smelo pozabiti, navajanjem uradnih stališč in medsebojnih obtoževanj in komentiranjem spektra velikih zunanjepolitičnih vprašanj, s katerimi se ob ruski agresiji na Ukrajino ukvarja svetovna diplomacija, tako rekoč po dnevih zasleduje tako drobne, zlovešče vzgibe za eskalacijo in vztrajanje nasilja kot tudi drugačne zgodbe, ki razgaljajo posredne interese na videz nevpletenih igralcev.” – Igor Bratož, pisatelj in novinar
“Če je naloga novinarstva ta, da v realnem času izpisuje prvi osnutek zgodovinopisja, je Miha Lampreht pravi človek, da javnosti posreduje prvi osnutek zgodovine ruske vojne proti Ukrajini. To mu je uspelo, ker se je med dnevnimi analizami tudi sam poglobljeno opiral na zgodovinske vire. Hkrati izhaja iz odlične slovenske novinarske tradicije, tradicije (nekdanjih) dopisnikov iz Rusije, tradicije vrhunskega razumevanja ostankov nekdanjega sovjetskega imperija. Nadaljuje poslanstvo Janeza Staniča, Tita Doberška in vseh drugih, ki so si prizadevali razumeti svet med Kaliningradom in Vladivostokom in to razumevanje deliti z javnostjo.” – dr. Ali Žerdin, novinar in urednik
“Knjiga je napisana v jasnem in novinarsko pronicljivem jeziku ter nudi dober vpogled v prvo leto vojne v Ukrajini, za katero je zdaj že jasno, da se ne bo tako kmalu končala. Avtor na začetku knjige naniza vrsto vprašanj, ki pa bodo ostala neodgovorjena, vse dokler vojna še traja in dokler se ne bodo odkrile vse razsežnosti in posledice te tragične vojne. Eno pa je že zdaj jasno, da bo ta vojna v temeljih zamajala evropsko varnostno arhitekturo in klišejski izrek »nič več ne bo tako, kot je bilo« je tokrat zelo primeren.” – doc. dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani
O avtorju:
Miha Lampreht je dobra štiri desetletja ostal profesionalno zvest Radiu Slovenija, kjer je bil redno zaposlen od leta 1981. Po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik je najprej kot novinar, kasneje pa kot komentator, dopisnik in urednik obdeloval zlasti mednarodne teme in procese. 11 let je bil tudi direktor javnega radia. Od leta 1989 do leta 1996 je bil dopisnik RTV Slovenija v Moskvi, prvi dve leti tudi skupni dopisnik za časnik Delo. V Sovjetsko zvezo je iz tedanje Jugoslavije šel z mlado družino, nazaj so se vrnili iz Ruske federacije v samostojno Slovenijo, posledično sta razpadli dve unitarni državi. Dopisniško delo mu bo ostalo v spominu kot najboljši novinarski stresni test – kot najbolj intenziven in kreativen del njegovega novinarstva. Zaveda se, da iskanje resnice ali približka resnice ni nikoli končan proces. Lampreht je tudi publicist in občasni prevajalec iz ruščine (Jevgenij Suhov, Boris Akunin, Aleksandra Marinina, Ana Politkovska).
