Za Slovence sta bili odločilni dve
vsenarodni preizkušnji: plebiscit 1990 in referendum o vključitvi v EU in NATO 2003.
V času med tema dvema dogodkoma so se razvili odlični odnosi z ZDA, vzpostavilo
pa se je tudi racionalno ravnotežje med slovensko naklonjenostjo Američanom
in Rusom, o čemer priča znani sestanek med Bushem in Putinom na Brdu
leta 2001. Po letu 2003, predvsem pa po letu 2008 je bila slovenska zunanja
politika pod notranjepolitičnim pritiskom: najprej so se pojavili natoskeptiki, nato
tudi evroskeptiki. Medtem ko je v EU začel popuščati vpliv evropske Velike generacije
(Wojtyła, Wałęsa, Havel, Kohl, Genscher, Gorbačov…), je prišlo v Sloveniji
do zavračanja/stigmatizacije slovenske Velike generacije, ki so ji poleg kritičnih
razumnikov (Nova revija) pripadali člani Demosa s Pučnikom in do neke mere
celo Janez Drnovšek.

Po osamosvojitvi je Slovenija – tudi zaradi podpore med osamosvajanjem – gojila
najboljše odnose z Nemčijo in Avstrijo. Nekdanje evforično zanimanje jugoslovanske
Slovenije za povezovanje s Sovjetsko zvezo se je umaknilo privrženosti
Zahodu in njegovim povezavam. Povečalo se je zanimanje za vključevanje v Srednjo
Evropo oz. višegrajsko četverico. V prvem desetletju novega stoletja so pri
tem nastopile motnje. Rupel komentira aktualno privlačnost slovensko-ruskih
odnosov. Dotakne se tudi (nove) pobude o umiku Slovenije iz sredozemskega
in višegrajskega bazena (Matej Avbelj). V novi Ruplovi razpravi/eseju nastopajo
praktično vsi zunanje- oz. geopolitični problemi zadnjega desetletja: od migracij
in terorizma, deformacij tradicionalnih političnih sistemov, populizma (novih
obrazov) do vračanja starih shem (ancien regime). Za delo »Bomo Rusi ali Prusi«
je značilna metoda kvalitativne sociologije, tj. »opazovanja z udeležbo« (participant
observation).