Celotno operno dogajanje je umeščeno v zgodovinsko-kulturni kontekst z vsakokratnimi specifičnimi družbenimi temelji, ti pa predstavljajo osnovo za spoznavanje z operno kulturo kot institucijo in nato tudi kot umetniškim artefaktom. Avtor premika poudarke in se zavzema za raznobarvno osvetljevanje, da bi bralcu približal tiste aspekte, ki so najpomembnejši za vsakokratni žanr ali zgodovinski trenutek.

V celoti knjiga jasno zasleduje osrednjo operno težnjo 19. stoletja, to je pomik od opere kot razvedrilne dejavnosti za višje sloje in njene zaznamovanosti s številnimi konvencijami in obrtniškimi vzorci k operi kot emfatično poudarjeni umetnosti, ki se dogaja znotraj gledaliških parametrov.

Avtor tako obravnava italijansko belcantistično opero, francoski žanr opéra comique, vznik nemške romantične opere, pariško veliko opero, Wagnerjev koncept glasbene drame, Verdijev postopni prehod ob obrtnika k umetniku, nacionalne opere, francosko lirično dramo in ruske epske opere.