Od Naceka, ki je prešerno popeval, do Ruže, ki se je obnašala ružno, od nepridipravov, ki so podirali hišice za tiče, do nekrologa neki opici, od nesreče z gnojem na Grajskem trgu do samostanskih bratov in njihovega vina. Za vse to in še več je bilo nekoč prostora med dnevnimi novicami mesta, ki mu pravimo Maribor, 365 dni v letu in še prestopni dan za povrh.

Nekatere so velike zgodbe, tiste, ki jih najdemo v zgodovinskih učbenikih /…/. Največ pa je tistih malih zgodb, zgodb ‘navadnih’ ljudi, ki so se nekoč sprehajali po naših ulicah in trgih, zgodb, s katerimi se lahko tudi dandanes poistovetimo, jih podoživimo. /…/ Prav časopisni članki ponazorijo utripanje mesta v času, v katerem so nastali.

Ko tako ‘listamo’ po starem časopisju, se večkrat vprašamo, ali niso ti članki nastali v današnjem času in ne v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, saj se zdi takratni utrip mesta marsikdaj na las podoben današnjemu – le jezik je nekoliko bolj sočen in arhaičen – rabote in bedastoče Mariborčank in Mariborčanov med obema vojnama pa nam potrjujejo tisto dobro znano reklo, da se zgodovina včasih čisto zares ponavlja.

(iz predgovora Vida Kmetiča)

Iz medijev: 

• Vid Kmetič: Maribor lahko ‘šimfamo’ samo Mariborčani, Nedeljski gost, Tatjana Pirc (17. 03. 2024)