Svetloba pa ne pride kar tako, včasih so noči dolge in jo je treba potrpežljivo čakati. Sončna svetloba je sicer v izkustvo dana skoraj vsem. Ob njej oči zažarijo in se zasvetijo in posledično trosijo svojevrstno, človeško, živalsko in rastlinsko luč in še vse tiste svetlobe, ki jih oddajajo objekti, po krivici imenovani mrtva narava. Vsak, ki malo premisli, ve, da mrtve stvari ne obstajajo. So le navidezno mrtve entitete, v katerih se nadaljuje tantrični ali sufijski ples elektronov, protonov in drugih malih teles.
Ob svetlobi, ki je dana vsem, obstajajo še druge svetlobe, ki jih lahko zaznava razsvetljeni um, jim nadene pravšnja imena in jih posreduje tistim, ki so se manj potrudili za podobne zaznave in uvide. Razsvetljeni umi so redki, ker je zanje potrebna velika zbranost, dostojanstvo, stremljenje, barvitost in želja po nezavajajoči ubeseditvi. Takim umom rečemo izdelovalci svetlobe, razsvetljenci, mojstri luči, in med njimi, redkimi, ima častno mesto večno mladi Arthur Rimbaud. V tem besedilu se bom posvetil njegovim Iluminacijam, pesmim v prozi, njegovim svetlobnim lističem, in jih vrtoglavo pomešal z lastnimi mislimi.
Rimbaud Iluminacij ni pisal tako strnjeno kot Obdobje v peklu, ki je nastalo v razmeroma kratkem času štirih mesecev, leta 1873. Sedaj je precej splošno sprejeto mnenje, da so nekatere nastale pred Obdobjem in druge po njem. S tem se je zamajala teza, da je bilo Obdobje slovo od poezije. V svojih zgodnjih pesmih in v Obdobju je bil Rimbaud odkrito oseben. Tudi brez biografskih podatkov bi se lahko iz teh pesmi rekonstruiralo dobršen del Rimbaudovih življenjskih izkušenj in podvigov. Z Iluminacijami je drugače. So bolj abstraktne in simbolične. Govorijo o človeku, ki je mnogo prebral (hitro je obvladal vsako knjižnico, na katero je naletel, najsi je bila privatna ali javna), preizkusil, izkusil marsikaj in iz vseh teh virov oblikoval uvide, ki so hiperresnični v svoji abstraktnosti. Teh pesmi ni mogoče osvojiti s prvim branjem. Zahtevajo vedno novo poglabljanje, ki je zaradi spremenjenih okoliščin in zavesti bralca vsakokrat drugačno. Zato Iluminacij ni možno prebrati in odložiti. Ja, tudi to je mogoče, a bo med prsti ušla njihova srž.
Pisane so izjemno gosto, brez redundance. Povezanost posameznih elementov se zdi na prvi pogled večinoma neobstoječa, kot na prvi pogled ne moremo doumeti zapletene matematične formule. Posebej pri višji matematiki določeni znaki pokrivajo velika polja kot na primer čas. Logika običajnega matematičnega računa se tu ne izide. Razlika je enaka kot med Newtonovo in kvantno fiziko. Mislim, da je to poglavitni razlog, zakaj te pesmi ne morejo zastarati in so vedno hipermoderne. Najbolj točna oznaka bi bila, če Rimbauda imenujem kvantni pesnik.
Za ubeseditve te vrste je nujno do potankosti obvladati jezik, kar je Rimbaud zmogel brez težav. Ob tem so neobhodni tudi široki razgledi po številnih področjih, ki jih je pesnik imel, saj je bil filomat. Njegova zvedavost se ni ustavljala le pri konkretnih znanjih, ki jih potrjuje znanost, temveč se je kazala tudi pri različnih zvrsteh umetnosti, predvsem pri literaturi, in na področjih onkraj umetnosti in znanosti, pri alkimiji na primer. Vse te vednosti je na izviren način uporabil pri svojih Iluminacijah. Po kakšnem vrstnem redu so točno nastajale, bom pustil vnemar, saj je vseh mogočih ugibanj v življenju že itak dovolj in preveč. Raje se bom posvetil njihovi zagonetni vsebini.
(Matjaž Lunaček)
